Kölnbreinsperre: V naročju Visokih Tur

Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez  vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…

Destinacija je bila panoramska cesta doline Malta, oziroma akumulacijsko jezero Kölnbrein Speicher v Avstriji. Panoramska cesta je dolga približno 14 km in se začne v bližini avstrijskega Gmünda ter konča pri jezu v naročju visokih tur na nadmorski višini 1902 m. Bolj natančno se začne pri mitnici, kjer je gostišče Fallerhütte, poleg pa prav prikladno veliko parkirišče. To je bila tudi najina izhodiščna lokacija. V bistvu bi z avtom lahko prišla vse do prvega tunela, kjer je so tudi zapornice. Te pa o zapori ceste opozorijo table že pri mitnici. Cesta je tako za vsa vozila zaprta od konca oktobra do konca maja. Dostop z avtomobilom imajo zgolj lovci in lastniki parih koč, ki se nahajajo ob cesti, ter vzdrževalci jezu in hidroelektrarne. Dokler ni cesta popolnoma neprevozna zaradi snega, seveda. Takrat se tam zgoraj nahajajo le še vzdrževalci, ki se tedensko zamenjajo s pomočjo helikopterja in sem ter tja kakšni pogumni pohodniki. Ta podatek nama je prejšnje leto zaupal lovec, lastnik koče in nekdanji vzdrževalec hotela ob akumulacijskem jezeru. Da, nisva bila prvič tu. Eno leto poprej sva takoj po zaprtju ceste – za to sva izvedela  šele, ko sva prišla tja – šla peš do jezu. Seveda brez kakršnekoli pohodniške opreme. In vode. Na srečo naju je takrat nazaj grede pobral gospod lovec, ki naju je potem celo povabil v svojo lovsko kočo na domače žganje in nama za povrh povedal še svojo življenjsko zgodbo. Glede na to, da sva tu že enkrat bila, sva približno vedela kaj naju čaka. Ko sva pripravila kolesi in sebe, sva vklopila Stravo in se zagnala v prvi klanec in v prve serpentine.

maltatal01 maltatal03maltatal02

Cesta je več ali manj zmerno strma, tu in tam se po odsekih malenkost zravna, vendar nikoli za dolgo. Vmes je 7 serpentin in 6 tunelov – nekateri daljši, nekateri krajši – ves čas pa te na levi in desni strani ceste spremlja kulisa iz borovcev, pašnikov, zaledenelih slapov, sem ter tja se prikažejo zasneženi vrhovi sosednjih tritisočakov. In nikjer žive duše. Le dve koči ob cesti. V vsakem daljšem tunelu je bila trda tema, še dobro, da je imel Rok s sabo svetilko. Malo zaskrbljujoče so bile table, ki označujejo varne oz. nevarne točke v primeru deroče vode in plazov. Ne bi rad izkusil tega, da bi mi bilo dejansko potrebno tako točko tudi poiskati. Zadnjič, ko sva bila tukaj, sva se pošteno usr**a v hlače, ko je ob dvanajsti uri zatulila sirena. Takrat naju je ves čas spremljalo nelagodje in misel “kaj pa, če ta jez spusti.” Tokrat sva bila na vse te občutke že pripravljena.

maltatal09maltatal05 maltatal04 maltatal06 maltatal07 maltatal08

V daljavi se je začel odpirati pogled na jez, temperature so padle na okoli pet stopinj pod ničlo in ko sva prišla do zadnjega tunela, je bil le ta popolnoma zaprt. Ni šlo le za zapornico s tablami, kot pri prvem, kjer si samo kolo porinil pod njo, tunel je bil prav zaprt v smislu: tukaj ne bo šlo dalje. Porodilo se je veliko razočaranje. Kaj pa zdaj? Greva lahko kje drugje? Ne bo šlo. No, potem sva le opazila kljuko in manjša vrata, ki so bila na srečo odprta. Veselje neizmerno. Ta zadnji tunel je najdaljši in, vsaj tako se je zdelo, tudi najtemnejši, kar seveda ni res. Vrata na drugi strani so se zaradi prepiha odpirala malo težje, zato je bil tudi zaprt – s tem preprečujejo zmrzovanje. Po dveh urah je bil jez že na dosegu roke, kar nama je dodalo dodaten zagon, čimprej do vrha. Skoraj sem padel na ledu, saj je bila cesta mestoma posuta s tanko plastjo snega in ponekod poledenela. Neugodno za specialkarje. Pri parkirišču, ki je poleti polno avtomobilov in infotočki polni turistov, zdaj ni nikogar. Cesta se je malo spustila in oba hitro odkolesarila do sredine 200m visokega in 280m širokega najvišjega jezu v Avstriji. Tam, na sredini,  je namreč štrleča razgledna ploščad s prozornim dnom. Stvar, ki ni za vse, predvsem če se bojiš višine, tako kot midva. Kakšen teden pred najino odpravo se je po celotni dolžini ograje jezu odpeljal avstrijski profesionalni gorski kolesar Fabio Wibmer in zadevo seveda objavil na YouTube-u.

maltatal11 maltatal13 maltatal10 maltatal14

Ravno v pravem času so se oblaki razkadili in sonce je obsijalo vse okoliške vršace. Veličasten razgled. Na eni strani jezero kot zrcalo in nad njim zasnežene gore. Na drugi strani dolina in borovci. Ob toplih žarkih sonca sva skoraj pozabila, kako so z višino temperature padle. Obvestila sva boljši polovici, da sva prispela. Naredila še nekaj posnetkov in se pripravila na spust. Oh ja, ta spust bi bil lahko strašno uživaški, če ne bi bilo tako svinjsko mraz. Kljub temu, da sva bila zelo dobro oblečena, so nama prsti na nogah in rokah popolnoma zamrznili. Vbistvu je zamrznilo vse kar štrli stran od telesa. Prva stvar, ki sva jo naredila, ko sva prispela nazaj na izhodišče, je bilo divje vžiganje avtomobila. Čimprej toplo! Hitro sva pospravila kolesi in se odpravila proti domu. Prste na nogi sem začutil šele po kakšni uri.

Kljub temu, da je bil spust ledeno mrzel, sva se strinjala, da prideva še kdaj, ko bo bolj toplo, mogoče poleti ali konec jeseni. Mogoče celo z boljšima polovicama, če bosta za. Ha, mogoče celo z motorji.

Veličasten vzpon, občutek dosežka in premagovanje samega sebe ter božanski razgledi vsekakor odtehtajo to kratkotrajno trpljenje ob spustu. Da ne omenim slikovnega materiala za Instagram.

Povezave:

Uradna stran panoramske ceste
https://www.verbund.com/en-at/about-verbund/visitors-centres/malta

Posnetek Fabia Wibmerja
https://www.youtube.com/watch?v=dLRBNjUJlH0

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja