vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimska idila na planini Zajamniki

Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Gozda na Kriško goro

Ko sva si na robu vasice Gozd, do katere je cesta pripeljala z Golnika, obuvala gojzarje, je bila ura točno dvanajst. To vem, ker je v vaški cerkvi ravno začelo zvoniti. Skozi vas sva jo nato mahnila proti gorskemu grebenu, južnem pobočju Kriške gore, ki se je, odeta v jesenske barve, kopala v opoldanskem soncu. Cesta je kmalu prešla v strm kolovoz, ki je z vsakim korakom postajal bolj blaten. To vem, ker so se mi podplati lepili na razmočeno in od kmetijsko-gozdarske mehanizacije zvoženo zemljo. Ko sva dosegla rob pašnikov se je plast blata stanjšala, planinska pot pa je s kolovoza zavila na gozdno stezo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po Srednječavenski poti na Kucelj na Čavnu

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  V hribe

Čudoviti Dolomiti: krožna pot okrog Tre Cime in Monte Paterno

Ko sva večer poprej čez prelaz Tre Croci in mimo jezera Misurina vozila do vznožja najslavnejšega dolomitskega trojčka, sva iz ovinka v ovinek postajala vse bolj skeptična, da je bila odločitev prava, saj so se na vremensko zelo obetaven vikend v isto smer valile trume avtodomov in ostalih izletnikov s podobno idejo: prespati čim bližje izhodišču za pohod okrog Tre Cime. A so bile skrbi kmalu odveč: na prostornem makadamu smo se prav lepo porazgubili, uspelo nama je celo najti kotiček na robu travnika, ki sva ga imela povsem zase.

Preberi več »
Italija  |  V hribe

Popoldan v Dolomitih: Cinque Torri in vzpon na Nuvolau

Na dvodnevno potepanje med dih jemajoče stene najslavnejšega italijanskega gorovja bi se morala odpraviti že v petek zvečer, a sva na koncu štartala v soboto zjutraj. To je pomenilo, da sva bila na parkirišču sedežnice, ki z vzhodne strani prelaza Falzarego vozi do slavnih stolpičev, šele zgodaj popoldan. S sedežnico sva si prihranila dobro uro hoje po cikcakasti, razmeroma nerazgledni stezi (kolikor je steza v Dolomitih pač lahko nerazgledna) in pridobljeni čas raje namenila raziskovanju platoja, ki je že toliko časa čepel na vrhu najinega seznama.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Kopačnice na Ermanovec

Avto sva pustila v Kopačnici, pri starejšem gospodu, ki nama je, ko sva ga vprašala, kje bi lahko našla izhodišče za vzpon na uro in pol hoda oddaljeni Ermanovec, brez pomislekov odstopil prostor na svojem dvorišču. V vasi, ki jo je v resnici sestavljalo le nekaj hiš, sva bila prvič in takoj sva se počutila domače. Medtem ko sva si obuvala gojzarje, smo si izmenjali nekaj besed, potem se je gospod vrnil h košnji, midva pa sva vzela pot pod noge. Stranska cesta je prešla v ozek kolovoz, ob katerem se je vsake toliko pojavila skladovnica. Na eni od njih se je na dopoldanskem soncu pražil dvajsetcentimetrski zelenec z modro glavo. Travniki in njive so kmalu prešli v gozd in pot v vse ožji grapi se je zlagoma začela vzpenjati.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot čez Ostrič, Medvižico in Razsušico

V soboto je bilo čudovito vreme in Mr. P. se je namenil odkolesarit tradicionalno brkinsko spomladansko turo, ki je najlepša ravno v času cvetenja jablan. Ker imam sama trenutno za takšne podvige čisto premalo kondicije, si mu nisem upala pridružiti, a je bil dan veliko prelep, da bi ostala v Ljubljani. Odprla sem zemljevid, okrog Mr. P.-jevega izhodišča naredila krog v radiju trideset minut vožnje in na koncu izbrala Čičarijo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Veliki planini

Potem ko je obilno sneženje v zadnjem tednu januarja planino odelo v belo in so slike zimske idile na moj telefon letele z vseh koncev, nisem zdržala niti do vikenda. Prvič, ker mi je bilo ob sončni napovedi in ne tako zelo nizkih temperaturah jasno, da bodo smreke kmalu izgubile svoje bele plašče in drugič, ker je ob sobotah in nedeljah na planini veliko preveč obiskovalcev, da bi lahko rekla, da grem tja uživat v naravo. Tako sem sredi tedna, kar sredi dneva, pobrala šila in kopita iz pisarne in jo mahnila proti Kamniku.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima na Črnem Vrhu

Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.

Preberi več »