vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Z Mariborskega Pohorja na Areh

Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in je še danes eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev. Z Mariborskega Pohorja namreč.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po snegu na Mrežce

Sredi marca je na Bledu vladala že čisto prava pomlad in tudi ko sva nato vozila proti Pokljuki, se je sprva zdelo, da tam ne bo nič drugače. Malo pred Rudnim poljem sva končno zagledala prve zaplate snega, a se je ta na cesti zares pojavil šele, ko sva zavila proti planini Zajavornik. Jutranji žarki, ki so se počasi prebijali skozi gost smrekov gozd, so osvetljevali zeleno-bela gozdna tla in ko sva na izhodišču parkirala avto, je bilo snega na poti ravno dovolj, da sva si že kar takoj nataknila dereze. Jutro je bilo hladno in steza ponekod še pomrznjena, na mestih, ki jih je že doseglo sonce, pa sneg kašast in drseč, zato je bila odločitev kar prava. Za manjšo skupino turnih smučarjev sva jo počasi mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz vasice Plave na Korado

Na pohod po manj obljudenih vrhovih Slovenije smo se tokrat podali štirje: trije v razmeroma dobri telesni pripravljenosti in ena, ki jo je bilo prihajajočega tempa kar malce strah, saj zimski sprehodi po Rožniku pač niso dovolj, da bi povsem z lahkoto držala korak s tistimi v dobri formi (kljub temu, da so mi vsi po vrsti vso pot do izhodišča zatrjevali, da temu ni tako in da je zima tudi pri njih naredila nekaj škode). Ko smo v Novi Gorici zavili proti Tolminu, na cesto, ki se je po ozki soteski vila vzdolž turkizno zelene Soče, je začetna negotovost popustila, pričakovanje naraslo in po nadaljnjih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli do vasi Plave. Napovedano je bilo pretežno oblačno vreme, a je zaenkrat še konkretno sijalo sonce. Prečili smo reko, parkirali avto pri cerkvi in zakorakali v gozd. Smerokaz na ovinku je naznanjal, da sta pred nami dve uri hoje.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na planini Zajamniki

Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Gozda na Kriško goro

Ko sva si na robu vasice Gozd, do katere je cesta pripeljala z Golnika, obuvala gojzarje, je bila ura točno dvanajst. To vem, ker je v vaški cerkvi ravno začelo zvoniti. Skozi vas sva jo nato mahnila proti gorskemu grebenu, južnem pobočju Kriške gore, ki se je, odeta v jesenske barve, kopala v opoldanskem soncu. Cesta je kmalu prešla v strm kolovoz, ki je z vsakim korakom postajal bolj blaten. To vem, ker so se mi podplati lepili na razmočeno in od kmetijsko-gozdarske mehanizacije zvoženo zemljo. Ko sva dosegla rob pašnikov se je plast blata stanjšala, planinska pot pa je s kolovoza zavila na gozdno stezo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po Srednječavenski poti na Kucelj na Čavnu

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

Preberi več »