Najmanj enkrat na leto, če ne že v vsakem letnem času, narediva ta krog. Nikoli se ga ne bi mogla naveličati in prav vsako obdobje, pozimi ali poleti, z rumenimi iglicami ali brez, v zelenih odtenkih pomladi ali tik pred poletno nevihto je po svoje čudovito.
Preberi več »
Bil je lep jesenski dan pa sva šla v hribe. A ne na sever – po dolgem času in za spremembo sva jo spet mahnila na vzhod, na nama tako ljubo Kozjansko – regijo, ki sva jo zares odkrila in odkrivala komaj lansko leto. V hribe je morda malo pretirano, v resnici sva zlezla le na enega, a enega višjih v tistih koncih: na Bohor.
Preberi več »
Na hribih okoli Ljubljane je vedno kakšnih deset stopinj manj kot v mestu in Mr. P. se gre poleti večkrat ohladit na Pasjo ravan. A pri teh ekstremnih temperaturah je tudi za na kolo prevroče, še posebej ker je zares prijetno hladno šele na vrhu, ne pa tudi na poti do tja. Lahko bi se sicer od doma odpravila ob mraku, a cestno kolesarjenje v temi ni nekaj, česar bi se kdor koli od naju pretirano veselil. Pač pa sem letos za rojstni dan in za večerno-nočne pohode v dar dobila naglavno lučko. Pa sva šla sprobat to.
Preberi več »
Ogradi so mogočna, dva tisoč sedeminosemdeset metrov visoka gora, ki se dviga med planinama Laz in Krstenica. Do razglednega, s travo poraslega vrha vodijo tri lahke, neoznačene steze, čas hoje – odvisno od izbrane poti – pa znaša od tri do pet ur. Z vrha se odpira razgled na sosednji Debeli vrh in celotne Fužinske gore s Triglavom v ozadju. Poti so slikovite in nezahtevne. Če seveda izbereš pravo.
Preberi več »
Da greva v soboto v hribe, sva se odločila šele sredi dopoldneva, nekaj minut zatem pa sva določila še destinacijo. No, izbrala sem jo jaz, ker je bil to moj predrojstnodnevni hribovski izlet, ki je bil tudi letos neke vrste presenečenje, saj se mi niti sanjalo ni, kako krasen dan je pred nama. Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se zadnjič potepala po tistih koncih in skoraj pozabila sem že, kako lepo je na Solčavskem.
Preberi več »
Možnost, da naju bo ujel dež, že dolgo ni več odločilni faktor pri tem, ali se odpraviva na potep ali ne, in kam. Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila, je verjetno ena najbolj zguljenih fraz korona dobe, ko smo vsi enostavno le rabili biti zunaj, padavine gor ali dol. Poletne nevihte v hribih so seveda druga pesem, a teh še ni in poletja tudi ne. Tako sva se na enega od oblačnih majskih juter (in takšnih je bilo kar precej) odpravila na pohod na planino Prevala.
Preberi več »
Ura je bila nekaj pred šesto popoldan, ko sva se s Sinjega vrha vrnila v Otlico, idilično vas na obrobju Trnovskega gozda s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Sonce je že kar dobro zlezlo proti morju in ko sva se skozi Col spuščala v Ajdovščino, so me začeli obhajati dvomi, da se nisva pri času, ki nama je ostal do sončnega zahoda na Slavniku, slučajno malce uštela. Najbližja in najhitrejša pot do vznožja najpopularnejšega hriba Obalnokraške regije je vodila čez Kozino, od tam pa v smeri proti Reki, po čudoviti cesti, obdani z drevoredom iz platan, po kateri sva se oba peljala prvič. Prevozila sva nekaj manjših krajev, nato pa za naseljem Materija odvila desno v gozd.
Preberi več »
Preden sta preteklo soboto končno prišla na vrsto, sta bila tako Sinji vrh kot Otliško okno že lep čas visoko na mojem seznamu, a povsem jasno je bilo, da bo Primorka najbolj obremenjena cesta tistega dne, zato sva, preden sva se odpravila od doma, počakala do zgodnjega popoldneva. Uspešno sva se izognila gneči in avtocesto zapustila že pri Logatcu ter se čez Kalce, eni lepših (tudi za kolesarjenje primernih) cest, vzpela na Col. Tam sva odvila proti Predmeji in na poti so mimo naju so brzele majhne, simpatične vasi, pred vetrom skrite v zavetjih neštetih dolinic. Če bova kdaj imela počitniško hiško, bo ta gotovo nekje tam.
Preberi več »
V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.
Preberi več »