Med Puharjevo in Šubičevo ulico, vzdolž Cankarjeve in Prešernove, je bila v petek, 8. februarja, nepopisna gneča. Kot da vstop v večino ljubljanskih muzejev ni prost tudi vsako prvo nedeljo v mesecu. Kot da muzeji niso odprti preostalih tristo deset in še nekaj dni v letu. Dva dni kasneje, na čisto običajno nedeljo s čisto običajno vstopnino v Moderni galeriji razen kustosov ni bilo žive duše.
Preberi več »
Najbolj všečkanih devet fotografij na mojem Instagramu v letu 2018 je bilo sledečih (v tem vrstnem redu): zimski pogled na Blejsko jezero z Ojstrice, prazen pomol na Podpeškem jezeru, oblačno nebo nad trgom Münsterhof v Zürichu, domača focaccia iz pod spretnih prstov Mr. P.-ja, čarobno jezero Sorapis v Dolomitih, enako čarobna korita Kamniške Bistrice, stolpnici TR3 v snežni nevihti, Mr. P. na kolesu na poti v Črnomelj ter jaz na kolesu na eni od dolomitskih serpentin. Dogajalo se je precej, a to še zdaleč ni bilo vse – med zgoraj navedenimi namreč manjka nekaj meni najbolj ljubih dogodkov. To je mojih naj 9.
Preberi več »
Tole sem si želela že nekaj časa. Znat lepo pisat. Zato hodim na tečaj in sem trenutno nekje na polovici. V dobrih dveh tednih sem že morala kupiti nov tuš, ker sem prvega polila po delovnih listih in si pri tem popackala pero. Vsakič, ko neham z vežbanjem, me boli desna roka, konice prstov pa imam obarvane črno. Sicer pa mi kar gre, a bo potrebne še ogromno vaje. Učim se teksturo, eno od različic gotice. Na zadnji uri smo začeli z velikimi črkami, tistimi takičastimi in delovni listi že zdaj izgledajo noro. Če ne drugega, bodo vsaj letošnje novoletne voščilnice malo lepše napisane.
V letu ali dveh se lahko marsikaj spremeni. Navdušenje nad cestnim kolesarjenjem, na primer. Pred dvema letoma sem v čisto prvem prispevku zapisala, da se v rekreativno bicikliranje, po možnosti takšno v hrib, še nisem pustila prepričati. Zdaj temu ni več tako. V zadnjem letu sem prisopihala na Rakitno, odvozila Sello Ronda in se povzpela na Mangart in – kar je najvažnejše – ob tem resnično uživala. Od mojega prvega zapisa se je spremenil tudi moj odnos do vsakodnevne priprave hrane. Zdaj to počnem z nekoliko več navdušenja, a me še vedno izjemno veseli, da najraje kuha kar on.
Podobno kot Železniški muzej v Ljubljani tudi Park vojaške zgodovine v Pivki, ki nastaja na območju nekdanjih italijanskih kasarn, ni samo za fante. In podobno kot v železniškem muzeju niso na ogled le lokomotive, v vojaškem nimajo samo tankov in letal. Med malimi predmeti razstave boste tako našli Mahjong iz devetnajstega stoletja in kopalke z motivom križarke SMS Zenta z začetka dvajsetega. Med večjimi pa, na primer, podmornico. Preberi več »
Kdor čaka, dočaka. Jaz najin prvi čisto pravi Stringhylla, String regal, oziroma malček zakasnelo rojstnodnevno darilo. Naravnost s Švedske, iz neke hiše, katere stanovalci so se ga naveličali, izdelan enkrat v sedemdesetih. Poličke so originalne, njih barva takisto, ogrodje je na frišno speskano in pobarvano. Napolnila ga bova kot bi mignil. Verjetno bi bilo pametno čimprej najti še kakšnega.
1. Ker se ji vedno da kaj počet. Sploh, če odraščaš na odmaknjenem slovenskem podeželju, kjer ni prav veliko otrok tvoje starosti, je sestrina animacija ključnega pomena. Starejši sestri se v zgodnjem otroštvu vedno da: gonit okrog s kolesi, gradit bunkerje iz suhih vej v gozdu, se slikat med maminimi rožami, peljat psa na sprehod, reševat križanke na travi, sestavljat puzzle, gledat družinske albume in VHS kasete, pospravljat omaro, probavat mamine čevlje.
Preberi več »
Praznovanje prvega maja je v Evropi izjemno pomembno. Je tisti idealni čas, ko je vreme dovolj lepo za organizacijo druženj na prostem. Pride s šolskimi počitnicami, dopustom ali vsaj s podaljšanim vikendom. V pripravah na praznovanje – ali kakorkoli bi se že reklo času pred praznikom, ko s(m)o vsi v zanosu zaradi nekaj prihajajočih prostih dni, četudi se nihče dejansko ne pripravlja na praznovanje – začutimo vseh vrst nostalgij. Na našem delu Evrope je prevladujoča tista, osnovana na socialistični zapuščini; mednarodni praznik dela za generacijo mojih staršev pomeni zborovanja, sindikalne izlete in kresovanja. Posredno tudi moja nostalgija, čeprav osnovana dolgo po socializmu, korenini v tem. Preberi več »
Pravzaprav bolj pozno popoldne – večino dneva sva se z mami namreč potepali po Dolenjski, od koder sva domov prišli polni vtisov in s polnim prtljažnikom sadik zelenjave, začimb in dišavnic. Takoj sva se lotili dela. Preberi več »