To je bila ena posebnih nedelj ob prebiranju Mladine, ki mi jo občasno ljubeznivo pošiljata Lea in Matej, v obloženi poštni kuverti, skupaj z glasilom Mestne občine Ljubljana (to bolj za šalo), fresh vlp stikerji in paketom barkafeja. Kot ponavadi me je branje zaneslo v premišljanje o tukaj in o tam, daleč stran.
Preberi več »
Stožice, 15. februar 2018. Kakršenkoli komentar bi bil bodisi prešvoh bodisi prekičast: Plavce je enostavno treba doživet.
V hiši mojih staršev, v zgornji dnevni sobi, ki se nikoli ni zares uporabljala, pod televizijo, ki je nihče ne gleda, stoji zaprašen star videorekorder, ki mi ga je enkrat za rojstni dan podarila teta. Pod njim je približno ducat doma posnetih filmov sumljive kakovosti, nerodno zmontiranih in z bistveno predolgimi kadri. A med njimi sta dva, ki imata med našimi družinskimi člani prav posebno mesto in ki bi ju lahko gledala kadarkoli in ob vsaki priložnosti. Prvega smo poimenovali Kristina – njegova zvezda je devetmesečna dojenčica, ki bolj ali manj pomanjkljivo oblečena zganja vragolije, kakršne pač pritičejo dojenčicam take starosti. Naslov drugega je Zima v Brezju.
Jutri bo bojda turobna nedelja in potemtakem idealen dan za obisk muzejev. Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, naprimer, kjer se je konec decembra odprla razstava Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor. To je tisti stric, ki je dizajniral bolnišnice, med drugim tudi izolsko in ljubljanski Klinični center. Monokromatična makete slednjega na sicer ne najbolj privlačno ljubljansko zgradbo vrže povsem novo luč. V grajski kapeli je na ogled razstava Neuresničeni parlament, na kateri sta predstavljena stavba parlamenta arhitekta Vinka Glanza ter neuresničeni projekt Katedrala svobode Jožeta Plečnika. To je tisti stric, ki je zdizajniral pol Ljubljane. Preberi več »
Medtem ko se v Ljubljani pod kakšnim drevesom še skriva kak rumen ginkov ali javorjev list, je jesen v Brezju mogoče najti le še na koledarju: vasica, le dobrih petnajst kilometrov oddaljena od prestolnice, se je koncem preteklega meseca že odela v barvo zime. Preberi več »
Kupček čtiva je rezultat obiska letošnjega knjižnega sejma, opuncijo z malimi dlakastimi pikami sva poleti z mami kupili v Seči, mreža tankih, pajčevinam podobnih linij na moji najljubši fotosteni pa iz dneva v dan diskretno, a vztrajno spreminja svojo obliko.
Treviso je mesto starih, zgodovinsko zaščitenih zgradb, skritih za beneškim obzidjem, okrog katerega je speljan širok vodni jarek z lastnim otočkom, katerega glavni prebivalci so zajci. Je mesto raviolov, proseka in žmohtnega tiramisuja. Če vprašate Mateja, je Treviso sinonim za kolesa Pinarello. In je mesto, v katerem sem letos preživela enega lepših rojstnih dni nasploh. Ampak to je bilo poleti. V soboto sva bila spet tam.
Pred 365 dnevi, v noči s petka na soboto, sem za vselepoinprav spisala prvo objavo. Bil je to oseben prispevek, katerega vsebina se v letu dni ni bistveno spremenila. Vsega skupaj se jih je doslej nabralo 165, kar v povprečju znese nekje 14 na mesec oz. 3 na teden. Od tega sta jih 13 prispevala zdaj že stalna gosta: Kristina, dopisnica iz daljnega Podkarpatja, 4, Matej, iz dneva v dan bolj zagret kolesarski navdušenec, pa 9. Preberi več »
