V večino nezasebnih ljubljanskih muzejev je vsako prvo nedeljo v mesecu vstop prost. Če zunaj dežuje, je stvar zares idealna – ne mudi se mi ven na sonce in nimam slabe vesti, ker ne lezem na kak hrib. Če k temu dodam še obisk (po možnosti novoodprte) kavarne, je vikend popoln. Preberi več »
Beograd je mesto, v katerem se vedno nekaj dogaja. Mesto, kjer je na vsakem koraku stojnica z burekom. Mesnim, jasno. Kjer so trafike in pekarne odprte tudi ponoči. Mesto, katerega največji park se vsak večer napolni z mladino, ki sedi na visokem obzidju in ob pogledu na sončni zahod nad sotočjem dveh velikih rek, Save in Donave, klepeta do poznih večernih ur, dokler jih od tam ne preženejo varnostniki. Mesto, v katerem jo je v primeru neplačila javnega prometa čisto mogoče odnesti le z ustnim opozorilom. Preberi več »
Na vrh Slemenove špice se je brez dvoma najlepše povzpeti v jesenskem času, ko rumeno obarvani macesni pred sivo kuliso mogočnih vršacev in po že kar kičasto modrim nebom dobesedno zažarijo. Če vstanete dovolj zgodaj in se par sto metrov nižje še zadržuje megla, pa boste morda posneli nagrajeno fotografijo, ki bo krasila enega od jesenskih mesecev naslednjega planinskega koledarja.
Preberi več »
Ob Tržaški cesti na Viču imamo na razdalji nekaj sto metrov vse, kar naša soseska potrebuje. V nizki, malo slabše vzdrževani stavbi si sledijo novonastali Dnevni center aktivnosti za starejše (pred tem je lokal pripadal trgovini z oblačili po ugodni ceni, ki se danes nahaja dve minuti stran), manjša cvetličarna, pa ena od poslovalnic razvpitega frizerskega salona in trafika, ki si s salonom deli vhod in katere delovni čas se iz danes na jutri lahko spremeni brez predhodnega obvestila. V zameno za to pomanjkljivost je pri simpatičnem gospodu hripavega glasu mogoče plačati položnice z nižjo provizijo kot na pošti. Preberi več »
Kras sva se odpravila raziskovat na verjetno najbolj vroč julijski dan. S kabrioletom, ki ga bo čez nekaj let že mogoče prištevati v kategorijo starodobnikov, z občasno nedelujočo napravo za hlajenje zraka. Mahnila sva jo po stari cesti, ker je bolj simpatična, v resnici pa zato, ker bodoči starodobnik za tiste trikrat na leto, ko se izvoli parkirat iz svoje garaže, kajpada, ni opremljen z vinjeto. In sva šla, založena z več litri vode in sončno kremo v sovoznikovem predalu. Preberi več »
Od mojega zadnjega obiska Münchna je bilo zvrnjenih že kar nekaj vrčkov piva in pomalicana prenekatera presta. Pretekli vikend sem se po dolgem času spet sprehajala po bavarski prestolnici in uživala v bavarskih dobrotah in ni mi bilo težko. Preberi več »
Enkrat samkrat sem v zadnjem letu potovala med starim in novim domom, med Bukarešto in Ljubljano. Pot do doma sem v celoti preštopala, kar se je izkazalo za najprijetnejši uvid v poklic voznika tovornjaka. Pot nazaj se je bolj vlekla, saj sem dala priložnost javnemu prevozu, a sem zato lahko preklepetala vso noč z utrujeno češko stevardeso. Fotk s poti nimam, vtisi pa, upam, vseeno živo slikajo to območje gostega prometa sredi Evrope.
Preberi več »
Od potepanja po Češkem in Slovaškem je minilo že dve leti in pol. Štiridnevni izlet smo si – kot je to že v navadi – natrpali do zadnje minute. En dan v Bratislavi, kratko popoldne v Brnu, dva dni v Pragi. Vmes pa Devinski grad in Kostnica Sedlec. Najbolj sem se veselila Prage, v najlepšem spominu pa mi je ostalo Brno.
Preberi več »
September se je začel prav poletno – pri slabih 30 stopinjah sem prav radostno čofotala v Jadranskem morju. In si enako radostno v Borovu kupila Startasice št. 4.
Preberi več »