vselepoinprav.si

Kölnbreinsperre: v naročju Visokih Tur

Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez  vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…

Preberi več »

Pižama: Slolvenski klasiki

Ob branju Gorenčeve mojstrovine vas bo v najslabšem primeru prijelo, da greste še enkrat prebrat celoten Cankarjev opus. Al’ pa vsaj Prešernov. Vsaj mene je. Močno priporočam. Pa še knjiga leta je.

Z vlakom na Dunaj

Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne.   Preberi več »

Plečnik pred vrati

V središču Ljubljane imamo na razdalji par sto metrov zbranih nekaj največjih Plečnikovih stvaritev: Križanke, Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, Šuštarski most, prizidek filharmonije, stopnišče Stolba, Tromostovje, tržnice, stavbo Vzajemne zavarovalnice (danes sedež Zavarovalnice Triglav), Peglezen, Trg francoske revolucije, Rimski zid, promenado v Tivoliju, Šance na Ljubljanskem gradu, stavbo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (v kateri je danes Ustavno sodišče), Levstikov trg, Vegovo ulico, Ziosovo cesto, pa Uršulinsko gimnazijo (danes Gimnazija Jožeta Plečnika) in zapornico na Ljubljanici, če zelo nahitro naštejem le tiste najprominentnejše. Preberi več »

November

Predzadnji mesec v letošnjem letu so zaznamovali urbani sprehodi in lokalni obhodi, kulturno-izobraževalna udejstvovanja, zgodil pa se je tudi visok obisk malo manj visoke gostje. Preberi več »

Sarajevo

Na popotovanje po Balkanu, ki je – vsaj tako mi je zatrdilo več pripadnikov starejše generacije – nekdaj predstavljalo tipičen maturantski izlet, smo se odpravili proti koncu letošnje pomladi. Preden smo prišli do Sarajeva, smo se ustavili še v Podgariću in Jasenovcu, na poti iz Sarajeva do Podgorice v Tjentištu ob Sutjeski, pa v Nikšiću in samostanu Ostrog, vzidanem v skalo. Nato smo z vmesnimi postanki v Cetinjah, na Lovćenu, Sv. Stefanu, v Budvi in Kotorju prispeli v Herceg Novi. Sprehodili smo se po ulicah Dubrovnika, prečili delto Neretve in se za konec ustavili še v Trogirju. Če bi me kdo povprašal, kaj mi je bilo od vsega najbolj všeč, bi se težko odločila le za eno mesto, a dejstvo je, da zna Sarajevo na človeku pustiti prav poseben odtis. Preberi več »

Alexander McCall Smith: Precious and Grace

Zdravega bocvanskega razuma in mccallovskega humorja ne manjka niti v (že) sedemnajsti knjigi serije Prva damska detektivska agencija, v kateri se še vedno tradicionalno grajena Mma Ramotswe in njena sedaj samooklicana so-direktorica, Mma Makutsi, ukvarjata z vprašanjem odpuščanja starih zamer, tudi v zvezi z njuno večletno neprijateljico Violet Sephotho. Preberi več »

Verace: okus po Neaplju

Hvalospeve o prvi pristni neapeljski pici v Ljubljani sem v preteklih nekaj tednih slišala od vsaj petih različnih virov. Na prste ene roke bi lahko naštela ljubljanske picerije, za katere bi si upala trditi, da pečejo dobre pice, pa bi se jih kljub temu težko nabralo pet. Ker je imel Matej prejšnji teden rojstni dan, se je glede na priporočila z vseh koncev Verace zdel edina logična izbira. Pice brez primere, ki se peče največ minuto in pol na hudo vročih 430 stopinjah v večtonski, iz Neaplja pripeljani peči in katere testo vzhaja tudi do tri dni, pač ne gre zamuditi. Preberi več »

Gilmorice in Pop-tarts

Zadnjikrat sem Gilmorice* gledala, ko sem se še prebijala skozi kolesje slovenskega izobraževalnega sistema in takrat mi je bila serija sila všeč. Vedno sem se lahko poistovetila z Rory, morda ravno zato, ker je, podobno kot jaz, veliko prostega časa namenila branju knjig. Pretekli teden sta se Gilmorici v obliki štirih enoinpolurnih filmov z naslovom Gilmore Girls: A Year in the Life (slovenskega prevoda, predvidevam, še ni) vrnili na računalniške ekrane in, priznam, imela sem kar visoka pričakovanja. Ne, ker bi upala, da bo zaključek  serije nek hud presežek, temveč ker predhodna zgodba enostavno ni bila tako zelo zahtevna, da bi bilo njeno nadaljevanje lahko slabo. A sem se, žal, dodobra zmotila.

Preberi več »