Poleg našega je bilo na izhodišču tistega zgodnjeaprilskega dne parkirano le še eno vozilo – Vespa z dvema čeladama. S skalami posutemu gozdu so sledili travniki z nizkim rastjem in gručami dreves, v senčnih legah so se pojavljale prve zaplate snega. Na Mrzlem vrhu se je pred nami odprl razgled na pobočje Krna in nas spremljal vse do cilja. A do tam je bilo še nekaj hoje. Ker je blaten kolovoz prešel v slabo uhojeno gaz, teren pa se je začel strmo vzpenjati, smo si nadeli gamaše.
Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.
Modro nebo Bloške planote. Plečnik na Žalah. Plečnik v Stranjah. Plečnik na Barju. Plečnik v Begunjah. Oglušujoča tišina Iškega morosta. Potep v Štanjel, izlet na Dolenjsko. Preberi več »
Ko sem Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: kako z življenjem narediti še kaj pred dobrim mesecem in pol rezervirala v knjižnici naše četrtne skupnosti, sem ugotovila, da ga bo pred mano prelistalo še vsaj trinajst knjigožercev. Na vrsto sem prišla prejšnji teden. Če je bila vredna čakanja, me prašate? Je. Preberi več »
Pred vročino, ki tudi v poznem poletju rada pritisne na že tako od vsega dogajanja razgreto Ljubljansko kotlino, smo jo tokrat mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe. S planine Podvežak do Korošice smo, vključevši manjši ovinek do kapele na Molički peči in več postankov za fotodokumentacijo skalnate okolice, potrebovali debeli dve uri. Preberi več »
Nekdanjo črpalko, predelano v prodajalno sladoleda, sem opazila tisti trenutek, ko sva v Ilirski Bistrici zapeljala iz krožišča. Posledice so bile neizogibne: v mojem naročju se je znašel največji lonček (naslednji korak bi bila le še banjica) s tremi kepicami kremastega sladoleda, obloženega in prelitega z vsemi možnimi dodatki. Preberi več »
V resnici sva si le želela pogledat grad Bogenšperk. Pa sva se nato zapeljala še v Stično, ker Matej še nikoli ni bil v samostanu. Od tam pa do Trebnjega je še čisto malo in ko se človek enkrat spravi k stvari, štajerska meja in Sevnica nista več daleč. Preberi več »