Na Učko na frišno

Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro.

Alternativa za nas, rekreativce, pa leži na vzhodnem delu Istrskega polotoka, na Hrvaškem. Prav tako dobro uro iz Ljubljane je izhodišče mesto Ičiči, le malenkost naprej od Opatije. Cilj? Cilj je Vojak. To je najvišji vrh gorskega grebena Učka. Na 1401 metrih kraljuje neposredno nad celotno Istro in je del naravnega parka Učka. Ta hrib je kriv za posebno ugodno klimo po kateri slovi Opatija, ki je bila včasih zdravilišče za avstro-ogrsko elito. Avstro-ogrska vojska je na vrhu postavila tudi razgledni stolp, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi celotna Istra, na severu Benetke in Alpe, na jugu pa Reka, Gorski kotar, Kvarner ter otoki severnega Jadrana. Kje je ohladitev? Ohladitev nas čaka na vrhu. Ko je na izhodišču, plačljivem parkirišču v Ičičih, temperatura 30°C in več, je na vrhu Učke približno 15°C. Prav prijetno. Ker pa po prazni cesti, katere naklon do vrha skoraj nič ne popusti, premagamo precejšnjo višinsko razliko, je spust nazaj vse do obale vreden vsakega napora. Cesta ima veliko hitrih in dolgih ovinkov, ki so za kolesarja pravi užitek, proti koncu pa se najde tudi nekaj serpentin. Glavna nagrada za pridnega kolesarja na koncu ture sta – čez cesto od izhodišča – skok v hladno morje in dvojna porcija kalamarov v Lučici.

Zahvala za kolesarski izlet gre Tomažu. Dokaz, da za rojstni dan ni treba vedno častit ravno pijače.

En komentar na “Na Učko na frišno”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja