Poletje v Istri

Z zahodno obalo Istre sem se dodobra spoprijateljila že kot otrok. Počitnice v Savudriji ali Poreču so bile nekaj samoumevnega. Ko sva bili s sestro malo večji, smo enega za drugim postopoma začeli osvajati kvarnerske otoke, prvikrat pa sem v Dalmacijo potovala šele v poznih najstniških letih. A prave počitnice iz otroštva bodo vedno tiste v Istri. Pretekli dve leti se za kakšen podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden z družinskimi člani v različnih kombinacijah vračam v Istro in vsakokrat odkrijem kaj novega.

Novigrad

Novigrad je naša baza. Z Matejem ga spoznavava s kolesi, z mami peš. Imamo najljubšo plažo, najlepšo sprehajalno pot, najslastnejši sladoled in črnega mačkona – restavracijo z istrskimi specialitetami, v kateri si zadnji večer počitnic vedno rezerviramo mizo. In kjer človek kaj hitro pomotoma naroči jed za dva. V Novigradu pravzaprav manjka le ena stvar: Borovo.

img_2199img_1397 img_1392img_2501 img_1369img_2502 img_2540 img_1526

Umag

Trasa skozi Umag je skoraj vsakič identična: na rivo na ribe in na glavni trg na kavo. Potem pa v Borovo po nove cipele.

img_2543img_2507

Grožnjan

Poleg praženja na plaži smo se odločili raziskati tudi kakšen košček notranjščine istrskega polotoka. Matej s kolesom, me z avtom. Začeli smo s tistim najbolj slavnim: Grožnjanom, umetniškim mestecem na hribu, sestavljenem iz kamnitih hiš, postavljenih tesno ena za drugo, v katerih se razprostirajo ateljeji in razstavne galerije, med njimi pa se vijejo ozke ulice, tlakovane z velikimi, neravnimi kamni, na katerih si je brez težav mogoče zviti gleženj. Pred mestnimi vrati se v poletnih mesecih pogosto odvija sejem starin. Na enem od malih trgov se nekega večera nabašemo njokov s sirom. Zatem v eni od vijugastih ulic čoharim sivo tigrasto mačko.

img_8462

Poreč

Od vseh istrskih mest sem imela kot otrok Poreč v najlepšem spominu. Z zloščenimi belimi kamni, ki so drseli kot sam hudič. S simpatičnimi Ivani, ki so z metanjem sladolednih kugel v zrak privabljali ohladitve željne Janeze. Pa z majhnimi, še ne desetletnimi dekletci in fantiči, ki so na pručkah pred hišami prodajali školjke. Ko se zdaj vračam tja, pa se mi mesto ne zdi nič posebnega. Skozenj se valijo nepregledne množice turistov, iščoč kalamare in pomfri. Očitno je to eden od tistih primerov, ko otroški spomini ob stiku z realnostjo izgubijo nekdanji čar. Še dobro, da še vedno strežejo odličen limonin sladoled. In hvalabogu za Borovo.

img_8468

Rovinj

Z mami se sprehajava po mestnih ulicah in z očmi požirava neštete trgovinice, v katerih je mogoče kupiti vse, česar človek ne potrebuje. Po starem, lestvi podobnem lesenem stopnišču zlezeva na zvonik cerkve sv. Eufemije in se razgledujeva po okolici. Na bogato založeni tržnici si nabereva sadja, nato pa se v kavarni ob morju odžejava s sokom. V ulični restavraciji wok.about si vzameva pečen riž z zelenjavo in pojužinava kar na klopci nasproti avtobusne postaje. Mami si v Borovem kupi bele Boromine.

img_1413 img_1417 img_1418 img_1423 img_1430 img_1416img_1444

Motovun

Motovun je drugo najbolj prepoznavno mestece celinske Istre, a veliko manjše od Grožnjana in bistveno manj obljudeno. Razen v času letnega filmskega festivala, takrat je baje nora gužva. Z mami narediva krog po sprehajalni poti, ki teče po obzidju okrog mesta. Mami, kakopak, pocrklja mačko.

img_1434 img_1437 img_1440

Vrsar

V Vrsar se odpravimo sredi največje dnevne vročine in v najbolj vročem delu poletja. Parkiramo pred mestom in se nato komaj privlečemo do vrha mesta. Na ulicah Vrsarja bi si človek lahko čisto z lahkoto pogrizel kolena. Zlezemo celo na ravnokar obnovljeni zvonik, ki je v primerjavi z rovinjskim prava perla (tako mami). Za nagrado in nabiranje moči za vzpon ob povratku si v piceriji ob morju najprej privoščimo pico, zatem pa še sadno kupo.

img_2227 img_2230 img_2232

Brioni

Izlet na Brione z mami rezervirava vnaprej. Na dan odhoda morava, se razume, od doma za vsak slučaj malo prej, vsaj kaki dve uri, čeprav vožnja do Fažane traja le slabih štirideset minut. Ladja Veliki Brijun naju odpelje na… Veliki Brion, največji otok v Brionskem otočju. Ekskurzijski del izleta naju povsem prevzame: ogledamo si Titov spominski muzej, izvemo vse o zgodovini Brionov, s turističnim vlakcem se zapeljemo ob kristalno čisti vodi, skozi safari park, mimo rimskih izkopanin in starih drevoredov. Z mami izveva marsikaj novega. Med drugim, da je bilo otočje pred prihodom avstrijskega industrialca Paula Kupelwieserja izredno močvirnato, zaraščeno in okuženo z malarijo. Kupelwieser je pod vodstvom gozdarskega strokovnjaka Alojza Čufarja otočje očistil, s pomočjo mikrobiologa Roberta Kocha pa zatrl malarijo. Na otokih so se v tem obdobju gradile vile, hoteli, kavarne, muzeji, prirejale so se športne prireditve, izhajal pa je celo otoški časopis. Največji razcvet je otok doživel prav v obdobju Paula Kupelwieserja. Ob vsem tem pozabim na Plečnikov paviljon. Presneto! Glavi, natrpani z novimi informacijami, popoldne ohladiva v enem od zalivčkov s kristalno čisto vodo.

img_1468img_1483 img_1487 img_1490img_1481

Pula

V Pulo se odpraviva po izletu na Veliki Brion. Ker nobena od naju še ni bila v areni, si jo ogledava od znotraj. Obkrožajo naju galebi, ki tekmujejo, kdo bo v areni naredil več krogov in se ob tem najglasneje drl. Baterija mojega jabolčka se od intenzivnega slikanja na Brionih povsem iztroši, zato mi ostane le mamičina netakokvalitetna hruška. Vljudno zavrneva fotografiranje z gladiatorjem. Nato v kafiču s pogledom na notranjost arene spijeva kokakolo. Sprehodiva skozi staro mestno jedro in se navdušujeva nad ostanki zgradb iz rimskega obdobja. Preden jo ucvreva nazaj proti bazi, na ulici pojeva še kos pice. Morda se bo slišalo neverjetno, a dejstvo je, da sva za Borovo preskurjeni.

kolaz

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko