vselepoinprav.si

Na potep  |  S kolesom

Parenzana: iz Milj do Sečovelj

Bila je nedelja, prva v februarju, napoved za Obalo pa precej obetavna, s temperaturami krepko nad deset stopinj, izvzemši dejstvo, da se je zadnjih nekaj dni nad morje vsak popoldan privlekla gosta megla. Iz Ljubljane, kjer je bilo sončno, a le par stopinj nad ničlo, sva štartala ob pol desetih. Nikamor se nama ni mudilo: kasneje kot sva odrinila, več možnosti je bilo, da naju ne bo zeblo. Odločila sva se, da tisti dan prekolesariva slovenski del Parenzane, Porečanke, tudi Istranke – dobrih štirideset sicer sto triindvajset kilometrov dolge kolesarske poti med Trstom in Porečem, speljane po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge, po kateri je vlak v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: po Poti miru

Med Alpami in Jadranom, na ozemlju dveh držav, kjer se je v prejšnjem stoletju odvijala ena najgrozovitejših bitk, danes poteka Pot miru. A pot ni ena sama: gre za več kot petsto kilometrov dolgo mrežo označenih stez, kolovozov in cest po pokrajini, za vselej zaznamovani z vojno preteklostjo. Poti, prežete s spomini in posejane s spomeniki, so namenjene tako zgodovinskim navdušencem kot tudi sprehajalcem, pohodnikom in kolesarjem. Del velikanske mreže sestavlja tudi nekaj deset kilometrov Poti miru na Krasu in na eno od njih, petnajst kilometrov dolgo krožno turo po robu kraške planote, sva se pretekle sobote podala tudi midva. Tokrat peš, a enkrat na vrsto zagotovo prideta tudi kolesi.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na planini Zajamniki

Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.

Preberi več »
Malo dlje  |  Španija

Izlet presenečenja: podaljšan vikend v Madridu

Pri nama je običajno tako, da je Mr. P. tisti, ki kupuje letalske karte, išče nastanitve in skrbi za vso logistiko na potovanjih. Ob vstopu v njegovo peto(!) desetletje se mi je zato zdelo edino prav, da vsa ta opravila enkrat za spremembo vzamem nase in povrh vsega zadevo izpeljem še na skrivaj. Tako sem mu v torek popoldan, štiri dni pred njegovim štiridesetim rojstnim dnevom in manj kot štiriindvajset ur pred odhodom zabičala, naj na hitro spakira kufre. V resnici je šlo za srednje velik nahrbtnik, v katerega je bil primoran zbasati za pet dni oblek. Bil je navdušen nad novico, da je bilo vse, kar je moral storiti, le prepustiti se toku dogodkov, jaz pa tudi, saj se je organizacija izleta presenečenja takšnih razsežnosti, kljub temu da je predstavljala konkreten izziv, izkazala za izjemno zabavno. Da potujeva z letalom, ni vedel vse dokler nismo z avtoceste zavili proti Brniku. V letališki avli sem mu v roke stisnila vrečko za tekočine in mu na telefon naložila letalsko karto za Madrid.

Preberi več »
Na potep

Spet doma: prvi sneg v Brezju

Prve snežinke, pomešane z dežjem, so začele naletavati že v soboto zvečer. Nočna vremenska napoved je bila obetavna in vedela sem, da moram biti naslednjega dne zgodnja, če želim ujeti jutranjo idilo, ko se sneg še drži krošenj dreves in so gazi v snegu le tiste od divjadi. V sosednji vasi, kilometer in pol in stran in sto šestdeset metrov nižje je bilo zjutraj komaj kaj sledi o nočnem sneženju, v Brezju pa je tretjega decembra vladala že čisto prava zima.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Gozda na Kriško goro

Ko sva si na robu vasice Gozd, do katere je cesta pripeljala z Golnika, obuvala gojzarje, je bila ura točno dvanajst. To vem, ker je v vaški cerkvi ravno začelo zvoniti. Skozi vas sva jo nato mahnila proti gorskemu grebenu, južnem pobočju Kriške gore, ki se je, odeta v jesenske barve, kopala v opoldanskem soncu. Cesta je kmalu prešla v strm kolovoz, ki je z vsakim korakom postajal bolj blaten. To vem, ker so se mi podplati lepili na razmočeno in od kmetijsko-gozdarske mehanizacije zvoženo zemljo. Ko sva dosegla rob pašnikov se je plast blata stanjšala, planinska pot pa je s kolovoza zavila na gozdno stezo.

Preberi več »
Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: čudoviti narodni parki

Od enainštiridesetih narodnih parkov, ki se raztezajo po Finski, sva jih obiskala šest. Pičla dva procenta in pol, pa se nama je zdelo, da sva videla neizmerno veliko. Vsak izmed njih je bil nekaj posebnega, povsod sva nabirala borovnice in posnela na stotine fotografij mogočnih finskih gozdov. Težko jih je bilo med tolikimi določiti le nekaj in ko bova šla naslednjič spet, izbira ne bo čisto nič lažja. V prvem na, Torronsuo, sva se ustavila takoj zatem, ko sva zapustila Helsinke. Preostalih pet naju je čakalo potem, ko sva v laponski vasici Kilpisjärvi obrnila nazaj proti jugu.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po Srednječavenski poti na Kucelj na Čavnu

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

Preberi več »
Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: daleč na sever

Kljub temu, da sva v Helsinkih preživela dva dogodivščin polna dneva, sva se odhoda iz mesta veselila iz dveh razlogov: zaradi prostrane finske pokrajine, ki se je, takoj ko sva zapustila urbano okolje, raztezala vse okrog naju, predvsem pa zaradi prvega spanja v šotoru, ki naju je čakalo tisti večer. Vozila sva po široki cesti, skozi vasi z nizkimi hišami, večinoma lesenimi, med katerimi je bilo vsaj nekaj sto metrov, vmes pa nič drugega kot en sam gozd.

Preberi več »