vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimski pohod na Dobrčo in Šentanski vrh

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: Washington

Takoj zatem ko sva v Portlandu prečila reko Kolumbijo in s tem zamenjala še zadnjo zvezno državo, se mi je nemudoma zazdelo vse drugače: pokrajina je postala bolj divja in še bolj zelena kot v Oregonu, hiše manj popolne in njihova okolica manj urejena, ljudje pa bolj samosvoji in vidno bolj zadržani. Vse je delovalo vedno bolj severnjaško, skoraj kanadsko, če kaj takega sploh obstaja. Konec koncev se je ozračje shladilo vsaj za deset stopinj, midva pa sva se meni nič, tebi nič znašla v Vancouvru.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na storžiške kepe

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko bi zapadlo dovolj snega, da bi se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Oregon

Naravne danosti Kalifornije so navdušile tako mene kot Mr. P.-ja in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila obala Oregona lahko kaj dosti drugačna od kalifornijske. Navdušenje je bilo ravno zato še toliko večje. Kmalu zatem, ko je mimo naju švignil mavrični napis, ki je oznanjal, da sva vstopila v deželo bobrov (najpopularnejši vzdevek Oregona se namreč glasi The Beaver State), je obala, ob kateri sva vozila, postala še bolj divja, klifi bolj odsekani, morje bolj razpenjeno. Vzdolž plaž, dolgih tudi po več kilometrov, so se dvigale peščene sipine, porasle s suho rumeno travo, iz morja so štrleli črni osamelci, gozd pa je nemalokrat segal vse do obale. Nebo je bilo brez oblačka, cesta skoraj povsem prazna, na radiu pa je country popevke zamenjal christian rock.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco

Iz zelenega, do potankosti urejenega Pleasantona, kjer bi se celo motel, v katerem sva prespala, lahko primerjal s kakšnim boljšim trizvezdičnim hotelom, sva se zgodaj zjutraj odpravila v dobrih petinštirideset minut oddaljeni San Francisco. Vroče, suhe in gole pokrajine je bilo le še za vzorec – na drugi strani Obrežnega gorovja je vladala zelena barva in ko se je pred nama pojavil še zid megle, sva vedela, da nisva več daleč: iz Oaklanda na notranji strani zaliva sva se čez Bay Bridge, nato pa mimo visokih steklenih stolpnic finančnega okrožja spustila v center mesta, kjer je bilo ob desetih zjutraj deset stopinj in za dolge rokave.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite

Najini ameriški prijatelji so pot od Los Angelesa do vznožja Sierre Nevade opisali kot dolgo in nespektakularno, pokrajino, po kateri bova vozila, pa ravno in nezanimivo, a izjemnega pomena za gospodarstvo Kalifornije. Sprva široka, večpasovna mestna vpadnica, razbeljena od poletne vročine, je kmalu prešla v dvopasovnico z rumeno črno po sredini, zelene palme pa so zamenjala suha rumena polja, med katerimi se je vila črna cesta. Nad nama se je odpiralo sinje modro nebo brez enega samega oblačka in menjava pokrajine, nenadna in precej kontrastna, se nama je zdela vse prej kot dolgočasna.

Preberi več »