vselepoinprav.si

Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in je še danes eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev. Z Mariborskega Pohorja namreč.

Da bi se med smrekove gozdove zapeljala z avtom, ni prišlo v poštev, zato sva parkirala jugozahodnem robu mesta, od koder naju je slovita pohorska vzpenjača (v resnici krožna kabinska žičnica) zapeljala do zgornje postaje. Ker je ponoči nevihta na višini tisoč dvainštirideset metrov nasula nekaj snega, so bili vrhovi pogorja prekriti s tanko belo odejo, ki pa je pod spomladanskim soncem precej hitro izginjala in sneg pod najinimi nogami se je spreminjal v pljuskajočo brozgo, ta pa v gromozanske luže, ki sva se jim morala na široko ogibati. Kljub lepemu vremenu je visoko nad mestom bril leden veter, zato sva, zapeta do nosu in s trakovi na glavah pospešila korak in jo mahnila v gozd.

Ogrela sva se kot bi mignil, v zavetju debelih smrek kmalu zatem že odpenjala vetrovki in se istočasno navduševala nad mogočnostjo pohorskih gozdov. Povzpela sva se na stolp, ki stoji na vrhu Mariborskega razglednika, vrha, med domačini poznanega tudi kot Cigelnico, od tam pa čez Ledinekov kogel in Reški vrh nadaljevala pot vse do Areha. Nisem se mogla načuditi količini smučarske infrastrukture, ki se je z vseh strani raztezala proti grebenu hribovja, a so prav vsa smučišča zaradi pomanjkanja snega (in verjetno še česa) na žalost le tiho samevala.

V Reški koči sva pojedla zajetno porcijo jote z žganci in spila pohorski čaj, se sprehodila okrog propadajočega hotela, bila navdušena nad njegovim brezčasnim dizajnom in se od vsega najbolj čudila nespametnosti človeka, ki takšen biser na tako edinstveni lokaciji prepušča razkroju. Nato sva se po krožni poti, mimo glampinga s trikotnimi lesenimi hiškami sredi gozda in Mariborske koče, ki je tistega dne že zaprla svoja vrata, vrnila do zgornje postaje gondole.

Po dobrih petnajstih kilometrih hoje sva na sončni terasi z razgledom na mesto zmazala krožnik palačink s čokolado, nato pa se, ko se je sonce skrilo za hrib in se je sončna terasa spremenila v senčno, čez katero je povrh vsega znova zapihal hladen veter, z gondolo vrnila v dolino. Pod seboj sva opazovala že skoraj kaskaderske manevre gorskih kolesarjev, ki so se po izjemno dobro urejeni progi (vsaj tako se je z vrha zdelo mojemu laičnemu očesu) spuščali v dolino. Tam so kolesa naložili v gondole in postopek ponovili. Če so že smučišča samevala, je kolesarska proga obratovala s polno paro.

Zvečer tistega dne sem ugotovila, da sva na poti do Areha in nazaj prečkala več različnih delov pohorskega pogorja: z Mariborskega sva se sprehodila čez Ruško Pohorje in od tam preko Slivniškega in Hočkega Pohorja nazaj k izhodišču. Pravzaprav doslej sploh nisem vedela, da je Pohorje razdrobljeno na toliko manjših enot in to sploh še niso vse. Pač pa že vem, kam se bova odpravila naslednjič.

Preberi tudi:
Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov
Sprehod med pohorskimi krošnjami
Maribor