vselepoinprav.si

Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Vrnitev v Rezijo: Ta lipa pot

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles

Letalski karti sva kupila natanko teden dni pred odhodom. Se pravi pred odhodom na šestnajstdnevno potovanje na drug konec sveta. Ker so nama najini ameriški prijatelji že dolgo in vse bolj očitno namigovali, da je res že skrajni čas, da jim vrneva njihov obisk izpred desetih let, sva se letos – ad hoc, a vendarle – končno odločila, da sprejmeva njihovo gostoljubno ponudbo. Upoštevajoč dejstvo, da je njihova razširjena družina razdrobljena po celotni zahodni obali Združenih držav, sva si potovanje pač organizirala temu primerno. Po celotni zahodni obali. V nič več kot enem tednu. Za nič manj kot šestnajst dni.

Preberi več »
Malo dlje  |  Portugalska

Izlet presenečenja: za pet dni na Madeiro

Vedela sem, da se nekaj pripravlja, a sem računala bolj na kakšen dan ali dva nekje v Alpah – bodisi v domačih ali kvečjemu v eni od sosednjih držav. Potem pa mi je dan pred rojstnim dnevom, pozno popoldan, potem ko sva že pojedla kosilo in je bil Mr. P. na tem, da si skuha kavo, moj dragi romunski nečakec poslal video sporočilo, v katerem je oznanil, da moram tistega dne zgodaj spat, ker se sredi noči odpravljam na prav posebno avanturo. Spala nisem nič, deloma zato, ker je bilo treba na hitro spakirati kovček za pet dni, vanj stlačiti tako pohodne čevlje kot kopalke, predvsem pa ker je bil štart iz Ljubljane planiran že ob polnoči. Bolj ko se je bližala ura odhoda, več namigov sem dobila in ko sva se malo čez polnoč – prvih nekaj minut mojega rojstnega dne – končno usedla v avto, je Mr. P. napovedal, da najprej potujeva na Dunaj, nato pa v državo, v kateri nihče od naju še ni bil. Štiri ure kasneje, v vrsti za check-in, je na moj telefon priletela letalska karta, na kateri je pisalo: Funchal, Madeira.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Spomladansko makadamkanje po Barju

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

Na morje: spomladanski vikend potep v Jablanac

Priznam, občasno se na socialnih omrežjih tudi jaz pustim zapeljati fotografijam lepih krajev ali zapisom o destinacijah, ki so ali pa (še) niso na moji listi želja, in zgodilo se je že, da je bila realnost nekoliko drugačna od predstavitve na spletu. Tudi tokratno lokacijo sem našla na tak način, a je bil tridnevni potep v Kvarner vse prej kot razočaranje, ravno nasprotno – bil je eden od lepših vikend pobegov na morje.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: po Škocjanski učni poti

Tako kot lansko leto, le slab mesec prej, sva se zapeljala do Škocjanskih jam, zdaj že tradicionalnega izhodišča za tradicionalni brkinski kolesarski giro. Prav tako tradicionalno se Mr. P.-ju že tretje leto zapored nisem pridružila, recimo da zaradi uvidevnosti. Pa nisem imela nič proti: lani sem se v času, ko je on odvozil svoj sedemdesetkilometrski krog s tisoč tristo višinskimi metri, zapeljala do vasi Zagrad v Čičariji, se od tam povzpela na tri vrhove, nato pa se vrnila v Matavun ravno ko je Mr. P. prikolesaril skozi vas. Letos je bil moj načrt veliko manj ambiciozen, a zato nič manj lep.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Z Mariborskega Pohorja na Areh

Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in še danes je eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev pri nas: z Mariborskega Pohorja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po snegu na Mrežce

Sredi marca je na Bledu vladala že čisto prava pomlad in tudi ko sva nato vozila proti Pokljuki, se je sprva zdelo, da tam ne bo nič drugače. Malo pred Rudnim poljem sva končno zagledala prve zaplate snega, a se je ta na cesti zares pojavil šele, ko sva zavila proti planini Zajavornik. Jutranji žarki, ki so se počasi prebijali skozi gost smrekov gozd, so osvetljevali zeleno-bela gozdna tla in ko sva na izhodišču parkirala avto, je bilo snega na poti ravno dovolj, da sva si že kar takoj nataknila dereze. Jutro je bilo hladno in steza ponekod še pomrznjena, na mestih, ki jih je že doseglo sonce, pa sneg kašast in drseč, zato je bila odločitev kar prava. Za manjšo skupino turnih smučarjev sva jo počasi mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz vasice Plave na Korado

Na pohod po manj obljudenih vrhovih Slovenije smo se tokrat podali štirje: trije v razmeroma dobri telesni pripravljenosti in ena, ki jo je bilo prihajajočega tempa kar malce strah, saj zimski sprehodi po Rožniku pač niso dovolj, da bi povsem z lahkoto držala korak s tistimi v dobri formi (kljub temu, da so mi vsi po vrsti vso pot do izhodišča zatrjevali, da temu ni tako in da je zima tudi pri njih naredila nekaj škode). Ko smo v Novi Gorici zavili proti Tolminu, na cesto, ki se je po ozki soteski vila vzdolž turkizno zelene Soče, je začetna negotovost popustila, pričakovanje naraslo in po nadaljnjih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli do vasi Plave. Napovedano je bilo pretežno oblačno vreme, a je zaenkrat še konkretno sijalo sonce. Prečili smo reko, parkirali avto pri cerkvi in zakorakali v gozd. Smerokaz na ovinku je naznanjal, da sta pred nami dve uri hoje.

Preberi več »