vselepoinprav.si

Na potep  |  S kolesom

Prva letošnja: Barjanka

Ko sem pred dobrimi tremi leti objavila prvi pa tudi edini zapis o Barjanki, sem bila v cestnem kolesarjenju še popolna začetnica. Vzponi so mi bili španska vas, pravilno nisem znala odvoziti niti najmanjših klancev, pri spustih sem preveč in predolgo stiskala zavore. V lažjo sem prestavljala prepozno, zaradi česar je padla marsikatera sočna. Ob postankih sem se občasno spozabila, da je pred sestopom iz pedal najprej potrebno odpeti čevlje. A vse to so začetniške napake.

Preberi več »
Na potep

Klobuk

Kot pijanec plota. Tako sva se več kot mesec dni držala navodil o (ne)prehajanju v druge občine. Tu in tam sem jo mahnila v podrožniško hosto, Cankarjevem vrhu pa se še vedno najraje kar izognem. Ko sva raziskala že malodane vsako viško gozdno stezico, sva odprla zemljevid in odkrila Klobuk, štiristo enainštirideset metrov visok hrib na zahodnem robu Ljubljane.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Na Kras: okrog Doberdobskega jezera in na Cerje

V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Črna prst

Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Mali Golak

Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Šitna glava

Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.

Preberi več »
Na potep

Sprehod med pohorskimi krošnjami

V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Kofce gora, Malo in Veliko Kladivo ter skok na Veliki vrh

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Preberi več »