Kompotela

Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.

Na planini Jezerce sva poklepetala s simpatičnim parkmojstrom, nato pa jo mahnila do koče na planini Koren, v kateri tudi takrat, ko je zaprta, deluje prisrčen samopostrežen bife. Pod nama je čepel troglavi Kamniški vrh, v daljavi je Mr. P. skozi daljnogled uzrl svojo rojstno hišo, na pobočju sosednje Košutne se je med nizkim drevjem svetlikala steza, ki vodi do istoimenske planine, na kateri je pred leti najina planinska zgodba šele začela nastajati. Na klopci pred kočo sva ulovila še zadnje sončne žarke, ko pa sva nato med ruševjem in po vedno širših zaplatah snega lezla proti vrhu, nama je dokončno postalo jasno, da bo treba iz nahrbtnika izvleči vetrovki in da razgled danes ne bo najboljši.

In ni bil, ampak s svojimi tisoč devetsto devetinosemdesetimi metri je bila Kompotela še ravno dovolj nizko, da je ni zajel oblak. Vrhovi Grintovca, Skute, Brane in Planjave so bili oviti v sivo kopreno, ki sta se ji uspela ogniti le Kamniško sedlo in bližnji vrh Korena. Ampak nikjer ni bilo nikogar. To pa zato, ker so bili vsi na morju. Ali pa so stali v eni od kolon na poti do tja. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko