Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.
Preberi več »
Bila je povsem običajna sobota s povsem običajnimi epidemiološkimi omejitvami. V nekih drugih časih bi jo verjetno mahnila nekam v Julijce, tako pa sva bila omejena na sprehode po Osrednjeslovenski regiji. A ker je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, tudi ta bogata z zanimivostmi, z brskanjem za novimi, manj obleganimi lokacijami nikoli nisva imela težav. Mr. P. je pred časom na najpopularnejšem socialnem omrežju zasledil Jezerce, visoko barje na Zaplani, poleg katerega so nedavno postavili prav po skandinavsko urejeno opazovalnico. Sneg, sva vedela, se tam gori še drži, in ideja za potep je padla: na malce poledenela, a plodna tla.
Preberi več »
Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.
Preberi več »
Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.
preberi več
Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.
Preberi več »
Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.
Preberi več »
Od avgustovskega potepanja po Kozjanskem nama je poleg kopice lepih vtisov zaradi pomanjkanja časa, deloma pa tudi zaradi omejenega prostora na poletnem prevoznem sredstvu, ostal skoraj enakovredno zajeten kup želja, ki sva jih bila primorana pustiti za naslednjič. Ta naslednjič se je zgodil prejšnji vikend, na nedeljo, za katero je bilo napovedano nestanovitno vreme s številnimi plohami, a je nato cel dan sijalo sonce.
Preberi več »
Neke septembrske sobote, enkrat sredi popoldneva, ko je tahujša poletna vročina že popustila, sva jo z Javorij, kjer so tistega dne ravno podirali drevesa in je bilo parkirišče skoraj prazno, ob izsušeni hudourniški strugi mahnila na Rodico. Ko sva po dobre pol ure dosegla planino Suha, je Mr. P., medtem ko sem jaz zagrizeno lezla med požganim grmičevjem in nabirala srebrno vejevje, poklapano ugotovil, da so se zajetne poletne obiskovalke planinskih pašnikov to sezono že vrnile v dolino.
Preberi več »
Večkrat po malo – tako izgledajo moje počitnice letošnje poletje. V začetku avgusta smo se z najmlajšim članom naše družine odpočivali na Bledu, slabih štirinajst dni zatem sva z Mr. P.-jem aktivno odkrivala lepote Koroške, prejšnji petek pa sva izbrala zadnjo destinacijo tega meseca in v soboto na prtljažnik najinega jeklenega oslička namonitrala torbo iz tarpalina ter jo po stranskih poteh, čez vasi, za katere sva slišala prvič in nizke prelaze, na katerih nisva srečala žive duše, mahnila proti Kozjanskem.
Preberi več »