Barjanka
Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Prva runda je bila najkrajša: mimo Črne vasi skozi Mateno in Brest, čez Podpeč v Notranje in Vnanje gorice in domov. Drugikrat sva krog raztegnila do Iga. Nazadnje je števec na pametnem telefonu pokazal krepko čez šestdeset kilometrov, to pa zato, ker sem v Podpeči očitno delovala še precej pri sebi: čez Borovnico in Bistro sva jo mahnila na Vrhniko, od tam pa čez Blatno Brezovico, Bevke in vse tiste gorice nazaj proti Ljubljani. Bila sem skolesana, ampak prijetno. Poleg tega sem hkrati lahko potešila še svojo arhitekturno lakoto, saj je cikloekskurzija vodila mimo Spinčičeve Vile Kobi v Podpeči, Plečnikovega spomenika NOB na Bregu in ostankov nekdanjega borovniškega viadukta.
Matej pravi, da tisti pravi užitek pri kolesarjenju nastopi šele, ko premagaš kakšen konkreten vzpon. Na hude klance ne fizično ne psihično še nisem pripravljena. Ampak tudi to še pride. Zaenkrat je Barjanka zakon.