vselepoinprav.si

Italija  |  Malo dlje  |  Na potep  |  S kolesom

Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Prestreljenik

Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Kompotela

Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.

Preberi več »
Na potep

Prvomajski izlet na Kočevsko in Bloke

Na sončen prvi majski dan sva se z mami odpravili na spontan izlet. Ker je odločitev padla v zadnjem trenutku, cilja, še manj načrta, nisva imeli, edini pogoj je bil ta, da se v velikem loku izogneva cestam proti morju, saj je v tisto smer že zjutraj in že na ljubljanski obvoznici vse stalo.

Preberi več »
Na potep

Z muzejskim vlakom v Radovljico

Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Preberi več »
Na potep

Zakladi Slovenije: Kočevje

Prvi pomladni vikend bi bil kar zadeva vreme težko bolj kičast, a naju zaradi skokov v Planici in posledično visoke koncentracije izletnikov na Gorenjskem nekako ni vleklo v hribe. V soboto sem z Rozi obrisala zimski prah in z Mr. P.-jem sva odvozila prvo letošnjo Barjanko. V nedeljo je bil Mr. P. tisti, ki je brisal prah in ko je bilo njegovo jekleno kljuse pripravljeno, sva se zapeljala en testni krog. Skrajno južna destinacija: Kočevje. 

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Brda

Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.

Preberi več »