vselepoinprav.si

Vremščica

Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut. 

Moja prva tržaškokraška

Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »

Krnsko jezero

Potem ko sva v Lepeni, kjer sva pustila avto, prehitela trumo hrupnih ljubljanskih planincev, sva do vrha srečala le še peščico pohodnikov. Večji del se je pot nato serpentinasto dvigala po pretežno listnatem gozdu, pri tem večkrat prečila tovorno žičnico in se zravnala šele pri njeni zgornji postaji. Od tam sva imela do Krnskega jezera le še slabih dvajset minut.

Preberi več »

Prvič na Mangartsko sedlo

Odkar sem z njima prevozila Sello Ronda, me povsod vlečeta zraven. Na Mangartsko sedlo, naprimer. Rekordov pri tem sicer nismo podirali, smo se pa imeli hudo luštno. Naslednjič baje štartamo iz Loga.

Preberi več »

Črnomaljska z vlakom

Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip. Preberi več »

Bohinjska z avtovlakom

Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Preberi več »

Izlet presenečenja: na Vogel

Očitno že delam nekaj prav, da me je za rojstni dan že drugo leto zapored čakal izlet presenečenja. Prvi del darila in prvi očiten namig so bili novi Alpinini gojzarji, s katerimi sem se spogledovala že vse od začetka pomladi. Ko je v soboto zjutraj prej kot za v službo zazvonila budilka, sem popokala nove čeveljce, nekaj zadnjih sladkih ostankov sredinega praznovanja in ubrali smo jo proti Gorenjski. Ko smo pri Lescah zavili proti Bledu, je bilo že jasno, da se odpravljamo v Julijce, moje najljubše, in ko smo pot potegnili do Bohinja so se potrdili moji sumi, da jo mahamo na Vogel. Preberi več »

Iz Tater v Trst

Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.

Preberi več »

Blejska koča na Lipanci

Umirjen sprehod do Blejske koče na Lipanci, ki se je sprevrgel v adrenalinsko vijuganje med iglavci in lomljenje plastičnih lopatk in ki ga nista prekašala ne bližnje srečanje s terenskim vozilom na ostrem ovinku sredi gozda ne pristajanje helikopterja na s snegom prekriti planini. Malodane popoln zimski dan.  Preberi več »