Izlet presenečenja: v Italijo

Desetega junija, tri dni pred mojim rojstnim dnevom, mi je bilo sporočeno, da ga letos ne bom praznovala doma. Dovoljeno mi je bilo izvedeti le, da je destinacija Verona, kjer se enkrat prespi, vse ostalo pa je bila skrivnost. V ponedeljek zjutraj sva pri najboljši sosedi na svetu pustila ključe od poštnega nabiralnika in izlet presenečenja se je začel.  

Bilo je pasje vroče, kot za moj rojstni dan že dolgo ne. Kilometre sva nabirala hitro in hkrati ugotovila, da se z enako hitrostjo prazni tudi najina klimatska naprava. Dokončno je izdihnila tik pred Verono, ampak takrat to v resnici ni bilo več pomembno: veselila sem se mesta, ki sva ga oba obiskovala prvič.

V cenovno dostopnem, pretežno vijolično obarvanem hotelčku na robu mesta sva odložila prtljago, pri prikupno zmedeni receptorki kupila avtobusni karti in se napotila na lov za avtobusno postajo “za rjavo stavbo”. Rjave, v tem ali onem odtenku, so bile domala vse. A nisva imela težav: čez slabih dvajset minut sva se že sprehajala po Trgu Bra, ob in skozi rimski amfiteater, po velikosti tretji na svetu, pa po ozkih, od množic turistov spoliranih ulicah, med hišami z balkoni, poraslimi z bujnim zelenjem. Po okusnem kosilu, sestavljenem iz narezka in rdečega vina, sva se resnično po naključju znašla pred dvoriščem Julijine hiše in se bolj kot nad balkončkom čudila nad s srčki in izpovedmi večne ljubezni popisanimi stenami v njegovi neposredni bližini. Nato sva jo peš mahnila čez Adižo v vrt družine Giusti, oazo sredi mesta, posejano z bujnim zelenjem, kipi, fontanami in čisto pravim labirintom. Slednji Mateju ni delal večjih preglavic, kot tudi ne iskanje skrivnega stopnišča, po katerem se je mogoče povzpeti v zgornji del vrta in od koder se je pod nama odprl precej romantičen pogled na vrhove visokih cipres, za njimi pa na opečnate strehe Verone, ki so se lesketale v poznopopoldanskem soncu. Dan se je zlagoma prevešal v večer, naju pa je že grabila lakota. Oštarijo sva izbrala naključno in se šele po nekaj grižljajih predjedi zavedla, da večerjava v prostorih nekdanje cerkve. S kremasto kepico sladoleda z okusom rikote v roki naju je zadnji avtobus nato odpeljal nazaj na obrobje mesta in če me vročina in vrvež veronskih ulic ne bi tako zdelala, bi ob Matejevih besedah “jutri pa od mene dobiš darilo na stopnicah pred areno,” le stežka zaspala. A me je zmanjkalo v trenutku.

Napočil je dan R in na stopnicah pred areno sva bila že okoli desete. Ukazano mi je bilo, naj mižim, saj je bilo darilo (ki sem ga ves ta čas nosila v nahrbtniku) potrebno ustrezno prezentirati. Pred mano so se znašli lično zaviti paketki, potem pa me je nenadoma nekaj potrepljalo po rami. Ne verjamem, da sem že kdaj v življenju iz sebe spustila takšen krik, najsibo od veselja ali kateregakoli drugega čustva, pa tudi vsi tisti, ki so sedeli v radiju par deset metrov okoli mene, so takšno frekvenco glasu po vsej verjetnosti izkusili prvič. Za menoj je namreč sedela Kristina: z letalom, avtobusom, vlakom, na koncu pa še malo peš je – brez spanja, kaj šele toplega obroka – za en dan pripotovala iz svoje daljne romunske vasice, kot pravo pravcato živo rojstnodnevno darilo zame. Navdušenju ni in ni bilo konca in podobno kot jaz sta bila z izvedbo načrta zadovoljna tudi izvajalca presenečenja. Čez kakšne pol ure, po izmenjavi vseh informacij in odpiranju neživih daril smo še enkrat naredili obhod po mestu: mimo arene, pod Julijinim balkonom, po ozkih ulicah, skozi tržnico, nato pa si v mirni, lokalno orientirani gostilnici ob Adiži – tudi tokrat – naročili narezek.

Skrivnostnosti je bilo zdaj konec: popoldne smo se (pri petintridesetih stopinjah in še vedno (ali še bolj) brez klime, zaradi česar je bil postanek v klimatiziranem Autogrillu na ledeni kavi nujnost) odpeljali proti Trevisu, od koder je Kristina naslednji dan letela nazaj v Romunijo. Ampak pred nami je bil še cel večer in pojedli nismo še nobene rojstnodnevne sladice. Spet smo v predmestju odvrgli prtljago: tokrat v hiši – tako se je zdelo – nekdaj precej premožne družine, ki jo simpatična Paola zdaj oddaja preko Airbnb-ja. Domačna hiša z ravno pravšnjo kombinacijo starega in novega je predstavljala še zadnje presenečenje tega dne in žal mi je bilo, da v njej nismo mogli uživati še kakšen dan več.

V deset minut oddaljeno mestno središče smo se odpravili na komot in medtem ko se je Matej ukvarjal z za naju v tistem trenutku prezahtevnim sistemom plačevanja parkirnine, sva si s Kristino že ogledovali potencialne ošterijske kandidatke za rojstnodnevno večerjo. Kaj dosti kompliciranja ni bilo in kmalu zatem smo se že mastili z njoki z omako iz tržaškega radiča in klobase, špageti s pestom in burrato* ter parmigiano** z ribo, ob tem pa srkali hišno vino. Tudi za sladico je bil še prostor, pa za domač kruh, ki smo ga iz košarice na skrivaj jemali še potem, ko so krožnike že odnesli z mize, ravno tako.

Naslednji dan smo vsi vstali zgodaj. V veliki meri zaradi Kristininega jutranjega leta (zgodnje sredine redne linije Treviso–Bukarešta smo se zdaj že privadili), delno pa zaradi obilnega zajtrka, ki nam ga je dan poprej v jedilnici pripravila Paola. Ko smo se malo zatem nato nič kaj navdušeno in prav počasi pakirali v avto, nam je pot prekrižal udomačen kanarček modre barve – Kristinine najljubše – ki je sédel na njeno glavo in se zlepa ni pustil odgnati. Je že vedel, da smo si vsi natiho želeli, da bi lahko ostali skupaj še kakšen dan dlje.

Slovo ni bilo enostavno in da bi si vsaj malo dvignila razpoloženje, sva se še enkrat odpravila v mesto. Matej je fotografiral mestne ulice, kolesa, mestno obzidje, kolesarje, vodne kanale. Potem sva zavila še v Pinarello. V kavarni na majhnem trgu sva povsem legalno spila kapučino, saj je bila ura še zgodnja. Potem sva jo ob škrebljanju dežja po strehi počasi mahnila proti Ljubljani.

Za dih jemajoče fotografije je tudi tokrat poskrbel Matej.

* Kremast sir iz mocarele in smetane.
**Tipična italijanska jed, navadno sestavljena oz. zložena iz jajčevcev, mocarele in paradižnika.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko