Za časa Rimskega cesarstva je na mestu današnje Ajdovščine stal vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, mogočno obrambno naselje imenovano Castrum Ad Fluvium Frigidum – Utrdba ob mrzli reki. Mestu so do vse konca druge svetovne vojne vladali raznoliki gospodarji, največji razcvet pa je doživelo v sedemnajstem stoletju, ko so iz Logatca preko Hrušice zgradili cesto in postavili kamnit most, ki je Goriško povezal s Kranjsko. Preberi več »
Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali. Preberi več »
Včeraj je bil tak dan, primeren za prvi jesenski roadtrip. Od Jesenic do Kranjske Gore se je po novem končno mogoče pripeljati brez občutka, da bo pod tabo razpadlo pol podvozja. Na Vršiču v soboto opoldne še nikoli nisem doživela tako malo ljudi, predvsem pa pločevine. To gre po vsej verjetnosti pripisati tudi trem razritim cestnim odsekom, ki jih bodo – tako vsaj obljubljajo – razkopavali še kar nekaj časa. Na klopci pred kočo sva popila kavo in se muzala ameriškim hikerjem, ki so naročali ješprenj. Preberi več »
Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »
Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.
Do sredine preteklega tedna je še nekako šlo, a ko se v petek temperatura v že pretirano zatemnjeni garsonjeri, v kateri se že nekaj dni ni nič resnejšega kuhalo, kar ni in ni spustila pod ali vsaj na tistih idealnih poletnih petindvajset stopinj Celzija, sva imela vsega dovolj. Popokala sva brisači in jo ucvrla proti Gorskem kotarju – v gozdnato dolino, tja, kjer se Čabranka zliva v Kolpo. Ni nama bilo žal.
Dolgodlaki štirinožni planinec svetlo oranžne barve se nama je pridružil že na parkirišču na Bohinjskem sedlu in naju nato spremljal polovico poti – čez smučišče, na Lajnar, po nekdanji vojaški mulatjeri*, mimo stare kasarne vse do vrha. Potem se je iznenada obrnil in jo podurhal nazaj v dolino.
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.