Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.
Vasica, v kateri sem odraščala v obdobju mojega otroštva ni imela najboljše povezave z javnim prometom, še najmanj pa z železnico, zato se v šolo in kasneje na faks nikoli nisem vozila z vlakom. Matej se je, ampak on je tako ali tako navdušen nad vsakim prevoznim sredstvom, ne glede na čas, ki ga preživi na njem. V bistvu je njegovo navdušenje tako nad dvo- kot tudi večkolesnimi vozili premo sorazmerno s časom, ki jim ga nameni. Z vlakom ni nič drugače. In tako sva jo pretekle sobote mahnila na izlet v Kranj. Preberi več »
Ko sem se pred nekaj leti s prijatelji iz Kalifornije prvič odpravil na Mangartsko sedlo, si niti slučajno nisem mislil, da bom postal skoraj stalni gost. Sploh pa ne s kolesom. Ko sem takrat opazoval kolesarje, reveže, ki so se trpinčili po nepopustljivi strmini do vrha, sem se spraševal, če so pri zdravi pameti. Kolesarji smo malo usekani, kajti leto kasneje sem si kupil specialko in ni minilo dosti časa, da sem še isto poletje rinil gor s Tomažem in z užitkom brcal pedala. Dobro, saj je naporno. Precej. Vse zavisi od kondicije in koliko kilometrov imaš že v riti tisti dan. Ampak kljub temu mi nikoli ni bilo žal. Preberi več »
Za časa Rimskega cesarstva je na mestu današnje Ajdovščine stal vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, mogočno obrambno naselje imenovano Castrum Ad Fluvium Frigidum – Utrdba ob mrzli reki. Mestu so do vse konca druge svetovne vojne vladali raznoliki gospodarji, največji razcvet pa je doživelo v sedemnajstem stoletju, ko so iz Logatca preko Hrušice zgradili cesto in postavili kamnit most, ki je Goriško povezal s Kranjsko. Preberi več »
Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali. Preberi več »
Včeraj je bil tak dan, primeren za prvi jesenski roadtrip. Od Jesenic do Kranjske Gore se je po novem končno mogoče pripeljati brez občutka, da bo pod tabo razpadlo pol podvozja. Na Vršiču v soboto opoldne še nikoli nisem doživela tako malo ljudi, predvsem pa pločevine. To gre po vsej verjetnosti pripisati tudi trem razritim cestnim odsekom, ki jih bodo – tako vsaj obljubljajo – razkopavali še kar nekaj časa. Na klopci pred kočo sva popila kavo in se muzala ameriškim hikerjem, ki so naročali ješprenj. Preberi več »
Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »
Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.
Do sredine preteklega tedna je še nekako šlo, a ko se v petek temperatura v že pretirano zatemnjeni garsonjeri, v kateri se že nekaj dni ni nič resnejšega kuhalo, kar ni in ni spustila pod ali vsaj na tistih idealnih poletnih petindvajset stopinj Celzija, sva imela vsega dovolj. Popokala sva brisači in jo ucvrla proti Gorskem kotarju – v gozdnato dolino, tja, kjer se Čabranka zliva v Kolpo. Ni nama bilo žal.