vselepoinprav.si

Za cesto na Mangartsko sedlo sem prvič slišal nekaj let nazaj. Pozno, vem. “Pa kje živiš, človk?!” K temu je verjetno pripomoglo dejstvo, da v otroštvu nismo ravno veliko hodili na izlete. V največji meri pa pomoje kampanjsko učenje v srednji šoli. Sem že kdaj omenil, da sem imel geografijo za maturo? Razmere so se malenkost izboljšale, ko sem imel svoj prvi (in edini) avto. Drastično pa se je zadeva spremenila, ko sem spoznal cenjeno avtorico tegale bloga, ki me je zvlekla na prenekateri izlet in potovanje.

Mangart sem poznal samo v povezavi z grozovitim plazom, ki je leta 2000 odnesel več hiš v vasi Log pod Mangartom. Potem, ko sva že obdelala razne avstrijske alpske ceste, sem bil opozorjen, da pa vendar to obstaja tudi pri nas. Prvič sem bil fizično v stiku s cesto na Mangart, ko smo se z Rokom in Matejo odpravili na novoletno počitnikovanje v Log pod Mangartom. Takrat smo se po zasneženi cesti peš povzpeli od parkirišča do prvega tunela. Nekaj dni zatem smo se na istem odseku spuščali s sanmi. Rekel sem si, da moram poleti nujno priti sem z avtom – to je bilo še preden sem se navdušil za kolesarjenje. Usoda je hotela, da so isto leto prišli na obisk prijatelji iz Amerike in da bi se izognili standardnim destinacijam, kot so bledi in postojnske jame, sem jih napokal v kombi in jih – kot glavno atrakcijo dne – zapeljal na Mangartsko sedlo. Pobral sem jih na Bledu, kakopak. Prvotna ekipa petih Slovenije željnih popotnikov se je le nekaj minut pred odhodom skrčila na tri (vključevši z mano) in na izlet smo se odpravili sami. S kombijem. Z Garyjem in Barb, dvema najbolj prijetnima, prijaznima in inteligentnima človekoma, ki sem jih kadarkoli spoznal, smo se najprej odpravili proti skakalnicam v Planici. Nisem vedel, da skakalci tudi poleti pridno trenirajo. Pot smo nadaljevali čez mejo v Italijo in se ustavili pri Belopeških jezerih (lepše: Laghi di Fusine). Naredili smo kratek sprehod okoli zgornjega jezera in ves čas od spodaj opazovali Mangart in njegovo slavno sedlo. Peljali smo se skozi Trbiž, mimo Rabeljskega jezera in čez prelaz Predel nazaj v Slovenijo.

Cesta na Mangartsko sedlo skrene z glavne poti pri mostu, ki ga pred plazom ni bilo. Včasih je bil tu ovinek, ki ga je plaz odnesel s seboj v dolino. Od spodaj smo lahko spremljali, kam nas bo peljala pot, saj se je sedlo že kazalo v vsej svoji lepoti. Pot se je ves čas vzpenjala in na začetku nas je ob levi strani spremljal pogled na mesto, kjer se je odtrgal plaz. Cesta nato zaide v gozd, kjer je tudi mitnica. Počasi smo prišli do prvega predora in hkrati ven iz gozda, kjer se je, ovinek za ovinkom, odpiral nov razgled nad čudovito in surovo pokrajino. Cesta je bila na predelih precej ozka, kar je predstavljalo še znatno večji problem, če se nanjo podaš s kombijem. Pri marsikaterem srečanju smo stisnili gluteuse, saj je šlo včasih mimo skale ali pa prepada na milimetre. Gary je bil odličen kopilot, brez njega bi bila težka. Srečevali smo se tudi z mnogimi motoristi in prenekaterim kolesarjem. Takrat sem si mislil, da so nori, da rinejo tu gor s kolesom. Ironično sem čez slabo leto sem gor s kolesom rinil tudi jaz in to ne samo enkrat. Ko smo pripeljali skozi zadnji tunel smo bili že skoraj na vrhu, kjer cesta naredi zanko in je pravzaprav nekakšna slepa ulica.  Mimo koče in pod visokimi skalnatimi previsi smo počasi prilezli na najvišjo točko – 2055 m nadmorske višine. Od tu naprej smo se po lepi gorski travi sprehodili čisto do roba prepada, za hip stopili v Italijo in se razgledovali proti Belopeškima jezeroma. Za njima sem prepoznal še Dobrač v Avstriji, dlje pa se zaradi malo slabše vidljivosti ni videlo.

S težkim srcem smo se odpravili nazaj. Gary in Barb sta bila čisto prevzeta nad videnim, enako bi lahko rekel zase, veliko verjetno pove tudi dejstvo, da sem bil lani tam kar trikrat. Žal mi je bilo le, da Lea ni šla z nami, ampak nič zato, saj je nadoknadila kasneje.

Več fotk na: http://www.perkophotography.com