Z mami sva jo ucvrli malo na morje. V zadnjem trenutku, za nekaj dni. V Koper, ker je ravno dovolj oddaljen, da ne moreš ravno za vsako figo leteti domov in ravno prav blizu, da si endvatri doma, če je treba. V mini apartma s pogledom na s palmami zasajen atrij, vrh zvonika in anteno Radia Koper na eni ter na tiho ulico starega mestnega jedra na drugi strani. Imava se prav fletno, le članico številka tri malo pogrešava.
Preberi več »
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »
Za vzpon na Veliki vrh, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu – Košuti (tako hribi pika net) – nisva izbrala najbolj primernega dne. Na Kofcah je še sijalo sonce, vrh pa je bil že od začetka ovit v meglo. Višje ko sva šla, bolj je bilo megleno, gladki kamni na poti pa vedno bolj spolzki. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica z žigom, se navadno odpre lep razgled na osrednje Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, del Julijskih Alp ter na del Dravske doline (takisto hribi pika net), a sva se imela od vsega naštetega priložnost razgledati le nad vpisno skrinjico. Vedno pač ne more biti popolno in tudi megla v hribih zna imeti svoj čar. Je rekla lisica, ki ni dosegla grozdja. Nazaj grede sva se ustavila v domu na Kofcah in si za tolažbo privoščila zajetno porcijo jote z žganci.
Že dolgo sem imel v načrtu prekolesariti traso maratona Alpe. Sto osemintrideset kilometrov dolga pot je zame kar velika, spoštovanja vredna preizkušnja, ki jo številni izkušeni rekreativni kolesarji odpeljejo za šalo. S pravo kombinacijo kondicije in trme verjetno res ni ovir. Lahko bi se prijavil prav na maraton, ampak mi kolesarjenje v takšnih množicah enostavno ne odgovarja. Rajše imam kolesarjenje z dobrimi prijatelji, tako čisto na lagano.
Preberi več »
Bilo je nekega oktobrskega dne pred slabimi tremi leti. Nanos sva opazovala z avtoceste vsakokrat ko sva peljala proti Primorski in bil je že skrajni čas za malo drugačno perspektivo. Ko sva parkirala pri lovski koči Vojkovo so se nad nama prerivali sumljivi oblaki, a je bila napoved za tisti dan precej obetavna, midva pa ravno prav zagnana, zato se nisva pustila odgnati.
Preberi več »
Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »
Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.
Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.