Že nekaj let zapored sva se prijateljema menila, da bi šli za novo leto nekam v hribe. V tako pravo gorsko kočo sredi ničesar, s pečjo na drva in strmo padajočo streho. Nato se je nekega decembrskega dne dvatisočštirinajstega leta ponudila priložnost za čeznovoletno bivanje v hiši v Logu pod Mangartom. In smo šli.
Ko mačke ni doma, miši plešejo, v mojem primeru pa: ko mačke ni doma, grejo miši od hiše. Moja boljša polovica je šla na morje in da mi ne bi bilo dolgčas, sva se z Rokom odločila, da narediva en krog po Dolomitih. Best driving road in tako naprej. Preberi več »
Kamniško sedlo me je mamilo že lepo vrsto let, ko sem ga, vikend za vikendom, opazovala z ravnice najlepšega mesta pod Kamniškimi planinami in si vsakič znova obljubila, da naslednjikrat pa res pride na vrsto. To se je, kajpada, zgodilo bistveno kasneje, kot sem si predstavljala – nekega decembrskega dne, ko se je Ljubljana ovila v meglo, v Kamniku pa sijalo sonce (Matej bi rekel, da je bila šajba) sem se v družbi dveh ipsilon kromosomov končno zagnala navkreber. Preberi več »
Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro. Preberi več »
Predviden enourni sprehod po planini, ki se je zaradi nepredvidenih zimskih razmer spremenil v peturno gazenje po snegu. A je bil že po pol ure hoje – takoj ko se je na Biba planini pokazalo sonce in se je za nami odprl razgled na megleno ljubljansko kotlino – ves začetni trud poplačan. Nadaljevali smo proti koči na Menini planini, kjer nam je zgovoren začasni/nadomestni/zimski oskrbnik postregel z joto in klobaso in nas nato čez Vivodnik, najvišjo točko planine z lesenim razglednim stolpom, usmeril na krožni spust do izhodišča. Preberi več »
Na Ratitovec sva nekega davnega marca štartala pri Prtovški cerkvi – izbrala sva pot čez planino Razor, s katere sva v skalah nad seboj oba prvikrat opazila čredo gamsov. Ker je pred kratkim zapadlo nekaj snega, je bilo ratitovško pobočje oblečeno v belo odejo, pot pa že dobro shojena. Bolj ko sva se približevala vrhu, bolj je drselo, hoja brez derez pa vse prej kot lahkotna. Izvedla sva nekaj kaskaderskih padcev v cel sneg ob gazi, bolj za hec kot zares je tu in tam padla tudi kakšna sočna kletvica. Preberi več »
Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…
Na vrh Slemenove špice se je brez dvoma najlepše povzpeti v jesenskem času, ko rumeno obarvani macesni pred sivo kuliso mogočnih vršacev in po že kar kičasto modrim nebom dobesedno zažarijo. Če vstanete dovolj zgodaj in se par sto metrov nižje še zadržuje megla, pa boste morda posneli nagrajeno fotografijo, ki bo krasila enega od jesenskih mesecev naslednjega planinskega koledarja.
Preberi več »