Velika planina
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.
vselepoinprav.si
Grmada
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »
Veliki vrh
Za vzpon na Veliki vrh, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu – Košuti (tako hribi pika net) – nisva izbrala najbolj primernega dne. Na Kofcah je še sijalo sonce, vrh pa je bil že od začetka ovit v meglo. Višje ko sva šla, bolj je bilo megleno, gladki kamni na poti pa vedno bolj spolzki. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica z žigom, se navadno odpre lep razgled na osrednje Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, del Julijskih Alp ter na del Dravske doline (takisto hribi pika net), a sva se imela od vsega naštetega priložnost razgledati le nad vpisno skrinjico. Vedno pač ne more biti popolno in tudi megla v hribih zna imeti svoj čar. Je rekla lisica, ki ni dosegla grozdja. Nazaj grede sva se ustavila v domu na Kofcah in si za tolažbo privoščila zajetno porcijo jote z žganci.
Nanos
Bilo je nekega oktobrskega dne pred slabimi tremi leti. Nanos sva opazovala z avtoceste vsakokrat ko sva peljala proti Primorski in bil je že skrajni čas za malo drugačno perspektivo. Ko sva parkirala pri lovski koči Vojkovo so se nad nama prerivali sumljivi oblaki, a je bila napoved za tisti dan precej obetavna, midva pa ravno prav zagnana, zato se nisva pustila odgnati.
Preberi več »
Sedmera jezera
Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »
Porezen
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Trdinov vrh
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
Z Vošce v Planico
V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Velika Raduha
Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »