Bilo je nekega oktobrskega dne pred slabimi tremi leti. Nanos sva opazovala z avtoceste vsakokrat ko sva peljala proti Primorski in bil je že skrajni čas za malo drugačno perspektivo. Ko sva parkirala pri lovski koči Vojkovo so se nad nama prerivali sumljivi oblaki, a je bila napoved za tisti dan precej obetavna, midva pa ravno prav zagnana, zato se nisva pustila odgnati.
Preberi več »
Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »
Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Popolna jesenska sobota. Zgodnji štart iz Ljubljane. V dolini še megla, na Pokljuki pa brez oblačka. Razgled na Triglav in Julijce. Martinčkanje pod vrhom. Pobeg pred navalom tujezemskih izletnikov. Preberi več »
Zasedba je bila enaka kot tri mesece poprej, ko smo lezli na Kamniško sedlo: dva ipsilon kromosoma in jaz, le da sta bila tokrat za spoznanje bolj prizanesljiva. K temu sta po vsej verjetnosti pripomogla tudi dvometrska snežna odeja in pripekajoče marčevsko sonce. Brez derez bi nam mehka predla.