Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Popolna jesenska sobota. Zgodnji štart iz Ljubljane. V dolini še megla, na Pokljuki pa brez oblačka. Razgled na Triglav in Julijce. Martinčkanje pod vrhom. Pobeg pred navalom tujezemskih izletnikov. Preberi več »
Zasedba je bila enaka kot tri mesece poprej, ko smo lezli na Kamniško sedlo: dva ipsilon kromosoma in jaz, le da sta bila tokrat za spoznanje bolj prizanesljiva. K temu sta po vsej verjetnosti pripomogla tudi dvometrska snežna odeja in pripekajoče marčevsko sonce. Brez derez bi nam mehka predla.
Poleg našega je bilo na izhodišču tistega zgodnjeaprilskega dne parkirano le še eno vozilo – Vespa z dvema čeladama. S skalami posutemu gozdu so sledili travniki z nizkim rastjem in gručami dreves, v senčnih legah so se pojavljale prve zaplate snega. Na Mrzlem vrhu se je pred nami odprl razgled na pobočje Krna in nas spremljal vse do cilja. A do tam je bilo še nekaj hoje. Ker je blaten kolovoz prešel v slabo uhojeno gaz, teren pa se je začel strmo vzpenjati, smo si nadeli gamaše.
Pred vročino, ki tudi v poznem poletju rada pritisne na že tako od vsega dogajanja razgreto Ljubljansko kotlino, smo jo tokrat mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe. S planine Podvežak do Korošice smo, vključevši manjši ovinek do kapele na Molički peči in več postankov za fotodokumentacijo skalnate okolice, potrebovali debeli dve uri. Preberi več »
Bilo je sredi poletja, do Putinovega obiska še slab teden, cesta do Ruske kapelice pa temu primerno ravno na frišno asfaltirana. Na Vršiču, ki se je kljub zgodnji jutranji uri neusmiljeno polnil s pločevino, je veter bril, da je bilo kaj, a smo se do melišča in grape nad njim že dodobra razgreli. Sledilo je nekaj ovinkov med nizkim grmičevjem, nato pa smo dobršen del poti grizli kolena po belem, od sonca razgretem grušču, ki ga je Matej vztrajno imenoval grušt.
Pred panoramsko, ki pelje na Dobrač in alpsko, ki vodi proti Klomnocku, pred odkrivanjem italijanskih in avstrijskih Dolomitov in pred Matejevim idiličnim kolesarskim vzponom po še bolj idilični cesti do jezu Kölnbrein Speicher v dolini reke Malta na avstrijskem Koroškem… je bila cesta, ki pelje na Großglockner. Oziroma do njegovega vznožja. Preberi več »
Za gorsko, ki vodi proti Velikemu Kleku in pred alpsko, ki pelje na Dobrač, sva odkrila panoramsko cesto v pogorju Nockberge (ki so ga turistične zgibanke poimenovale kar “Nocky mountains”) – Nockalmstraße. Cesta leži v samem osrčju Krških Alp (Gurktaler Alpen), z njenega vrha pa se je po različnih planinskih poteh mogoče povzpeti na dva tisoč tristo enaintrideset in en meter visoki, s travo porasli in kravami posejani Klomnock. Preberi več »
Za cesto na Mangartsko sedlo sem prvič slišal nekaj let nazaj. Pozno, vem. “Pa kje živiš, človk?!” K temu je verjetno pripomoglo dejstvo, da v otroštvu nismo ravno veliko hodili na izlete. V največji meri pa pomoje kampanjsko učenje v srednji šoli. Sem že kdaj omenil, da sem imel geografijo za maturo? Razmere so se malenkost izboljšale, ko sem imel svoj prvi (in edini) avto. Drastično pa se je zadeva spremenila, ko sem spoznal cenjeno avtorico tegale bloga, ki me je zvlekla na prenekateri izlet in potovanje.