vselepoinprav.si

Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst

Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo, bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.

Preberi več »

Malo dlje | Norveška

Pozimi na Norveško: Tromsø

Petdnevne zimske počitnice na visoki sever Evrope so se začele z zgodnjim jutranjim letom z Brnika v Zürich. Züriško letališče naju je (tako kot pred dobrimi šestimi leti mesto samo) navdušilo s svojo arhitekturo ter neskončno ponudbo slastne čokolade in bleščečih ročnih ur. Od tam sva nato letela naravnost v Tromsø, mestece na severu Norveške, ki se ga je – ne zaradi njegovega izgleda, pač pa zaradi hitro rastoče trgovine v začetku devetnajstega stoletja, del katere je predstavljala tudi najmodernejša garderoba žena bogatih mestnih trgovcev, uvožena naravnost iz francoske prestolnice – prijel vzdevek severni Pariz. Takšnih midva sicer nisva vzela s sabo, da pa sva v kovček lahko zbasala vsa zimska oblačila, predvsem pa Mr. P.-jeve gojzarje, celih osem številk večje od mojih, potovanje le z ročno prtljago tokrat ni prišlo v poštev.

Preberi več »

Na potep

Na Kras: Teranova krožna pot

Večer poprej sva šla pozno spat, ponoči se je prestavila ura, naslednje jutro pa je v Ljubljani še vedno rahlo deževalo. A napoved za zahodni (beri: kraški) del Slovenije je bila obetavna in ko sva pri Sežani zavila z avtoceste, je skozi oblake počasi že prodiralo sonce. V središču Dutovelj, po domače na placu, kjer sva pustila avto in kjer se na razdalji nekaj sto metrov nahaja vse najnujnejše – cerkev, gostilna, trgovina in mesnica, banka ter turistično-informativni center, ob vikendih pa tudi tržnica na prostem, je bilo sredi dneva precej živahno. Sprehodila sva se skozi nedeljski vrvež, nato pa na koncu vasi, tam, kjer se enkrat na leto, in to več dni zapored, odvija Praznik terana in pršuta, zavila v gozd.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Zimski pohod na Dobrčo in Šentanski vrh

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

Preberi več »

Malo dlje | ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: Washington

Takoj zatem ko sva v Portlandu prečila reko Kolumbijo in s tem zamenjala še zadnjo zvezno državo, se mi je nemudoma zazdelo vse drugače: pokrajina je postala bolj divja in še bolj zelena kot v Oregonu, hiše manj popolne in njihova okolica manj urejena, ljudje pa bolj samosvoji in vidno bolj zadržani. Vse je delovalo vedno bolj severnjaško, skoraj kanadsko, če kaj takega sploh obstaja. Konec koncev se je ozračje shladilo vsaj za deset stopinj, midva pa sva se meni nič, tebi nič znašla v Vancouvru.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Zimski sprehod na storžiške kepe

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko bi zapadlo dovolj snega, da bi se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Preberi več »

Malo dlje | ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Oregon

Naravne danosti Kalifornije so navdušile tako mene kot Mr. P.-ja in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila obala Oregona lahko kaj dosti drugačna od kalifornijske. Navdušenje je bilo ravno zato še toliko večje. Kmalu zatem, ko je mimo naju švignil mavrični napis, ki je oznanjal, da sva vstopila v deželo bobrov (najpopularnejši vzdevek Oregona se namreč glasi The Beaver State), je obala, ob kateri sva vozila, postala še bolj divja, klifi bolj odsekani, morje bolj razpenjeno. Vzdolž plaž, dolgih tudi po več kilometrov, so se dvigale peščene sipine, porasle s suho rumeno travo, iz morja so štrleli črni osamelci, gozd pa je nemalokrat segal vse do obale. Nebo je bilo brez oblačka, cesta skoraj povsem prazna, na radiu pa je country popevke zamenjal christian rock.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »

Malo dlje | ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco

Iz zelenega, do potankosti urejenega Pleasantona, kjer bi se celo motel, v katerem sva prespala, lahko primerjal s kakšnim boljšim trizvezdičnim hotelom, sva se zgodaj zjutraj odpravila v dobrih petinštirideset minut oddaljeni San Francisco. Vroče, suhe in gole pokrajine je bilo le še za vzorec – na drugi strani Obrežnega gorovja je vladala zelena barva in ko se je pred nama pojavil še zid megle, sva vedela, da nisva več daleč: iz Oaklanda na notranji strani zaliva sva se čez Bay Bridge, nato pa mimo visokih steklenih stolpnic finančnega okrožja spustila v center mesta, kjer je bilo ob desetih zjutraj deset stopinj in za dolge rokave.

Preberi več »