vselepoinprav.si

Na potep

Na kupčku: vikend oddih na Idrijskem

Ko me je Mr. P. v začetku meseca vprašal, kaj si želim letos početi za rojstni dan, sem izrazila željo, da bi ga tokrat preživela nekoliko drugače – v miru (po možnosti nekje čim bolj na samem), brez posebnih načrtov, s knjigo v naročju in z natikači na nogah (lahko tudi brez). Pri izbiri destinacije nisem smela sodelovati, ker to potem ni presenečenje, kot se to zadnja leta pogosto primeri, vsi ostali sodelujoči pa so se – tako kot še vedno doslej – znova nadvse izkazali.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: iz Sečovelj do Motovuna

Ko sva lanskega februarja odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem imela le eno željo: da naslednji odsek prekolesariva, ko bo vsaj dvajset stopinj nad ničlo, brez burje in sončno. Tak dan je bil za Primorsko napovedan preteklo soboto in v Sečovljah sva avto zaklenila nekaj čez pol deveto zjutraj. Nisva ravno hitela, a sva vseeno želela začeti zgodaj, še preden je poznopomladansko sonce dodobra razgrelo rdečo istrsko zemljo. Bilo je čudovito jutro in takoj ko sva na mejnem prehodu Plovanija odvila z glavne ceste, sva se z navdušenjem pognala v hrib.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  S kolesom

Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst

Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo, bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.

Preberi več »
Malo dlje  |  Norveška

Pozimi na Norveško: Tromsø

Petdnevne zimske počitnice na visoki sever Evrope so se začele z zgodnjim jutranjim letom z Brnika v Zürich. Züriško letališče naju je (tako kot pred dobrimi šestimi leti mesto samo) navdušilo s svojo arhitekturo ter neskončno ponudbo slastne čokolade in bleščečih ročnih ur. Od tam sva nato letela naravnost v Tromsø, mestece na severu Norveške, ki se ga je – ne zaradi njegovega izgleda, pač pa zaradi hitro rastoče trgovine v začetku devetnajstega stoletja, del katere je predstavljala tudi najmodernejša garderoba žena bogatih mestnih trgovcev, uvožena naravnost iz francoske prestolnice – prijel vzdevek severni Pariz. Takšnih midva sicer nisva vzela s sabo, da pa sva v kovček lahko zbasala vsa zimska oblačila, predvsem pa Mr. P.-jeve gojzarje, celih osem številk večje od mojih, potovanje le z ročno prtljago tokrat ni prišlo v poštev.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Teranova krožna pot

Večer poprej sva šla pozno spat, ponoči se je prestavila ura, naslednje jutro pa je v Ljubljani še vedno rahlo deževalo. A napoved za zahodni (beri: kraški) del Slovenije je bila obetavna in ko sva pri Sežani zavila z avtoceste, je skozi oblake počasi že prodiralo sonce. V središču Dutovelj, po domače na placu, kjer sva pustila avto in kjer se na razdalji nekaj sto metrov nahaja vse najnujnejše – cerkev, gostilna, trgovina in mesnica, banka ter turistično-informativni center, ob vikendih pa tudi tržnica na prostem, je bilo sredi dneva precej živahno. Sprehodila sva se skozi nedeljski vrvež, nato pa na koncu vasi, tam, kjer se enkrat na leto, in to več dni zapored, odvija Praznik terana in pršuta, zavila v gozd.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski pohod na Dobrčo in Šentanski vrh

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: Washington

Takoj zatem ko sva v Portlandu prečila reko Kolumbijo in s tem zamenjala še zadnjo zvezno državo, se mi je nemudoma zazdelo vse drugače: pokrajina je postala bolj divja in še bolj zelena kot v Oregonu, hiše manj popolne in njihova okolica manj urejena, ljudje pa bolj samosvoji in vidno bolj zadržani. Vse je delovalo vedno bolj severnjaško, skoraj kanadsko, če kaj takega sploh obstaja. Konec koncev se je ozračje shladilo vsaj za deset stopinj, midva pa sva se meni nič, tebi nič znašla v Vancouvru.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na storžiške kepe

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko bi zapadlo dovolj snega, da bi se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Oregon

Naravne danosti Kalifornije so navdušile tako mene kot Mr. P.-ja in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila obala Oregona lahko kaj dosti drugačna od kalifornijske. Navdušenje je bilo ravno zato še toliko večje. Kmalu zatem, ko je mimo naju švignil mavrični napis, ki je oznanjal, da sva vstopila v deželo bobrov (najpopularnejši vzdevek Oregona se namreč glasi The Beaver State), je obala, ob kateri sva vozila, postala še bolj divja, klifi bolj odsekani, morje bolj razpenjeno. Vzdolž plaž, dolgih tudi po več kilometrov, so se dvigale peščene sipine, porasle s suho rumeno travo, iz morja so štrleli črni osamelci, gozd pa je nemalokrat segal vse do obale. Nebo je bilo brez oblačka, cesta skoraj povsem prazna, na radiu pa je country popevke zamenjal christian rock.

Preberi več »