Priznam, občasno se na socialnih omrežjih tudi jaz pustim zapeljati fotografijam lepih krajev ali zapisom o destinacijah, ki so ali pa (še) niso na moji listi želja, in zgodilo se je že, da je bila realnost nekoliko drugačna od predstavitve na spletu. Tudi tokratno lokacijo sem našla na tak način, a je bil tridnevni potep v Kvarner vse prej kot razočaranje, ravno nasprotno – bil je eden od lepših vikend pobegov na morje.
Preberi več »
Tako kot lansko leto, le slab mesec prej, sva se zapeljala do Škocjanskih jam, zdaj že tradicionalnega izhodišča za tradicionalni brkinski kolesarski giro. Prav tako tradicionalno se Mr. P.-ju že tretje leto zapored nisem pridružila, recimo da zaradi uvidevnosti. Pa nisem imela nič proti: lani sem se v času, ko je on odvozil svoj sedemdesetkilometrski krog s tisoč tristo višinskimi metri, zapeljala do vasi Zagrad v Čičariji, se od tam povzpela na tri vrhove, nato pa se vrnila v Matavun ravno ko je Mr. P. prikolesaril skozi vas. Letos je bil moj načrt veliko manj ambiciozen, a zato nič manj lep.
Preberi več »
Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in je še danes eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev. Z Mariborskega Pohorja namreč.
Preberi več »
Sredi marca je na Bledu vladala že čisto prava pomlad in tudi ko sva nato vozila proti Pokljuki, se je sprva zdelo, da tam ne bo nič drugače. Malo pred Rudnim poljem sva končno zagledala prve zaplate snega, a se je ta na cesti zares pojavil šele, ko sva zavila proti planini Zajavornik. Jutranji žarki, ki so se počasi prebijali skozi gost smrekov gozd, so osvetljevali zeleno-bela gozdna tla in ko sva na izhodišču parkirala avto, je bilo snega na poti ravno dovolj, da sva si že kar takoj nataknila dereze. Jutro je bilo hladno in steza ponekod še pomrznjena, na mestih, ki jih je že doseglo sonce, pa sneg kašast in drseč, zato je bila odločitev kar prava. Za manjšo skupino turnih smučarjev sva jo počasi mahnila navkreber.
Preberi več »
Na pohod po manj obljudenih vrhovih Slovenije smo se tokrat podali štirje: trije v razmeroma dobri telesni pripravljenosti in ena, ki jo je bilo prihajajočega tempa kar malce strah, saj zimski sprehodi po Rožniku pač niso dovolj, da bi povsem z lahkoto držala korak s tistimi v dobri formi (kljub temu, da so mi vsi po vrsti vso pot do izhodišča zatrjevali, da temu ni tako in da je zima tudi pri njih naredila nekaj škode). Ko smo v Novi Gorici zavili proti Tolminu, na cesto, ki se je po ozki soteski vila vzdolž turkizno zelene Soče, je začetna negotovost popustila, pričakovanje naraslo in po nadaljnjih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli do vasi Plave. Napovedano je bilo pretežno oblačno vreme, a je zaenkrat še konkretno sijalo sonce. Prečili smo reko, parkirali avto pri cerkvi in zakorakali v gozd. Smerokaz na ovinku je naznanjal, da sta pred nami dve uri hoje.
Preberi več »
Bila je nedelja, prva v februarju, napoved za Obalo pa precej obetavna, s temperaturami krepko nad deset stopinj, izvzemši dejstvo, da se je zadnjih nekaj dni nad morje vsak popoldan privlekla gosta megla. Iz Ljubljane, kjer je bilo sončno, a le par stopinj nad ničlo, sva štartala ob pol desetih. Nikamor se nama ni mudilo: kasneje kot sva odrinila, več možnosti je bilo, da naju ne bo zeblo. Odločila sva se, da tisti dan prekolesariva slovenski del Parenzane, Porečanke, tudi Istranke – dobrih štirideset sicer sto triindvajset kilometrov dolge kolesarske poti med Trstom in Porečem, speljane po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge, po kateri je vlak v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les.
Preberi več »
Med Alpami in Jadranom, na ozemlju dveh držav, kjer se je v prejšnjem stoletju odvijala ena najgrozovitejših bitk, danes poteka Pot miru. A pot ni ena sama: gre za več kot petsto kilometrov dolgo mrežo označenih stez, kolovozov in cest po pokrajini, za vselej zaznamovani z vojno preteklostjo. Poti, prežete s spomini in posejane s spomeniki, so namenjene tako zgodovinskim navdušencem kot tudi sprehajalcem, pohodnikom in kolesarjem. Del velikanske mreže sestavlja tudi nekaj deset kilometrov Poti miru na Krasu in na eno od njih, petnajst kilometrov dolgo krožno turo po robu kraške planote, sva se pretekle sobote podala tudi midva. Tokrat peš, a enkrat na vrsto zagotovo prideta tudi kolesi.
Preberi več »
Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.
Preberi več »
Pri nama je običajno tako, da je Mr. P. tisti, ki kupuje letalske karte, išče nastanitve in skrbi za vso logistiko na potovanjih. Ob vstopu v njegovo peto(!) desetletje se mi je zato zdelo edino prav, da vsa ta opravila enkrat za spremembo vzamem nase in povrh vsega zadevo izpeljem še na skrivaj. Tako sem mu v torek popoldan, štiri dni pred njegovim štiridesetim rojstnim dnevom in manj kot štiriindvajset ur pred odhodom zabičala, naj na hitro spakira kufre. V resnici je šlo za srednje velik nahrbtnik, v katerega je bil primoran zbasati za pet dni oblek. Bil je navdušen nad novico, da je bilo vse, kar je moral storiti, le prepustiti se toku dogodkov, jaz pa tudi, saj se je organizacija izleta presenečenja takšnih razsežnosti, kljub temu da je predstavljala konkreten izziv, izkazala za izjemno zabavno. Da potujeva z letalom, ni vedel vse dokler nismo z avtoceste zavili proti Brniku. V letališki avli sem mu v roke stisnila vrečko za tekočine in mu na telefon naložila letalsko karto za Madrid.
Preberi več »