Zimski sprehod v Tamar
V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.
Medtem ko je bilo v Kranjski Gori snega le še za vzorec, je bila dolina pod Poncami še vedno odeta v belo. Sneg se je držal visokih smrek, med katerimi sva hodila, in od mraza nama je škripalo pod nogami. Na najini levi se je dvigala Slemenova špica, za njo Mala in Velika Mojstrovka, na koncu doline se je bohotil zobati Jalovec. Razen dveh turnih smučarjev, vse do koče nisva srečala nikogar. Tudi v majhni sobici, ki jo je toplota, ki je prihajala od kmečke peči, že dodobra segrela, je sedelo le nekaj jutranjih pohodnikov. Ura je bila komaj deset, midva pa sva že mazala joto s kislo repo, zraven pa ajdove žgance. Ko sva se kmalu zatem sprehodila mimo kuhinjskega okna, mi je v oči padla gora posodic s šmornom, lično zloženih v več nadstropij. Le kam bodo z vsemi temu porcijami, sem pomislila.
Za planinskim domom, na robu smrekovega gozda, izza katerega se je vsake toliko odprl pogled na gole vrhove, je stala kopica smerokazov za številne pohode, večinoma večurne. Med vsemi sva izbrala najkrajšega: dvajsetminutni sprehod do slapu Črne vode in šele ko sva se približala stenam, po katerih se v toplejših mesecih zliva voda, sem ugotovila, da so glasovi, ki so naju spremljali vse od koče, v resnici prihajali od plezalcev, ki so se vzpenjali po zamrznjenih slapovih visoko nad nama. Poklepetala sva z enim od njih, ki se je k nahrbtniku vrnil po dodatno opremo, zatem še malo od bližje občudovala mogočni Jalovec, nato pa se mimo nizkih borovcev, odetih v povsem suh, lesketajoč se sneg, vrnila nazaj h koči.
Nemudoma mi je postalo jasno, komu je bila namenjena tista grmada carskega praženca v kuhinji: proti koči se je namreč vila dolga kolona malih in velikih sankačev, utrujenih od hoje in željnih grmade šmorna, ki jih je čakala v koči. Gneča se je z vsakim ovinkom proti Planici le še stopnjevala in spraševala sva se, kako da ob takem navalu ne pride do več sankaških nesreč. Ob dvanajstih so bila polna že vsa spodnja parkirišča, na ploščadi pri centru pa je vladal pravi žur. Vesela, da sva nazaj, sva jo karseda hitro popihala iz doline.