vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco

Iz zelenega, do potankosti urejenega Pleasantona, kjer bi se celo motel, v katerem sva prespala, lahko primerjal s kakšnim boljšim trizvezdičnim hotelom, sva se zgodaj zjutraj odpravila v dobrih petinštirideset minut oddaljeni San Francisco. Vroče, suhe in gole pokrajine je bilo le še za vzorec – na drugi strani Obrežnega gorovja je vladala zelena barva in ko se je pred nama pojavil še zid megle, sva vedela, da nisva več daleč: iz Oaklanda na notranji strani zaliva sva se čez Bay Bridge, nato pa mimo visokih steklenih stolpnic finančnega okrožja spustila v center mesta, kjer je bilo ob desetih zjutraj deset stopinj in za dolge rokave.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite

Najini ameriški prijatelji so pot od Los Angelesa do vznožja Sierre Nevade opisali kot dolgo in nespektakularno, pokrajino, po kateri bova vozila, pa ravno in nezanimivo, a izjemnega pomena za gospodarstvo Kalifornije. Sprva široka, večpasovna mestna vpadnica, razbeljena od poletne vročine, je kmalu prešla v dvopasovnico z rumeno črno po sredini, zelene palme pa so zamenjala suha rumena polja, med katerimi se je vila črna cesta. Nad nama se je odpiralo sinje modro nebo brez enega samega oblačka in menjava pokrajine, nenadna in precej kontrastna, se nama je zdela vse prej kot dolgočasna.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Vrnitev v Rezijo: Ta lipa pot

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles

Letalski karti sva kupila natanko teden dni pred odhodom. Se pravi pred odhodom na šestnajstdnevno potovanje na drug konec sveta. Ker so nama najini ameriški prijatelji že dolgo in vse bolj očitno namigovali, da je res že skrajni čas, da jim vrneva njihov obisk izpred desetih let, sva se letos – ad hoc, a vendarle – končno odločila, da sprejmeva njihovo gostoljubno ponudbo. Upoštevajoč dejstvo, da je njihova razširjena družina razdrobljena po celotni zahodni obali Združenih držav, sva si potovanje pač organizirala temu primerno. Po celotni zahodni obali. V nič več kot enem tednu. Za nič manj kot šestnajst dni.

Preberi več »
Malo dlje  |  Portugalska

Izlet presenečenja: za pet dni na Madeiro

Vedela sem, da se nekaj pripravlja, a sem računala bolj na kakšen dan ali dva nekje v Alpah – bodisi domačih ali kvečjemu v eni od sosednjih držav. Potem mi je dan pred rojstnim dnevom, popoldan, potem ko sva že pojedla kosilo in je bil Mr. P. na tem, da si skuha kavo, moj dragi romunski nečakec poslal video sporočilo, v katerem je naznanil, da moram tistega dne zgodaj spat, ker da se sredi noči odpravljam na posebno avanturo. Spala nisem nič, deloma zato, ker je bilo treba na hitro spakirati kovček za pet dni, vanj stlačiti tako pohodne čevlje kot kopalke, predvsem pa ker je bil štart iz Ljubljane planiran že ob polnoči. Bolj ko se je bližala ura odhoda, več namigov sem dobila in ko sva se malo čez polnoč – prvih nekaj minut mojega rojstnega dne – končno usedla v avto, je Mr. P. napovedal, da najprej potujeva na Dunaj, nato pa v državo, v kateri nihče od naju še ni bil. Štiri ure kasneje, v vrsti za check-in, je na moj telefon priletela letalska karta, na kateri je pisalo: Funchal, Madeira.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Spomladansko makadamkanje po Barju

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Preberi več »