Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko. Preberi več »
Založeni z burekom in sirnicami smo se, nekoliko otožnih pogledov, hkrati pa v nestrpnem pričakovanju nadaljnjih dogodivščin, iz Sarajeva odpravili že pred osmo zjutraj. Na poti smo se ustavili v kraju Tjentište v dolini Sutjeske, kjer stoji mogočen, po okoliških hribih oblikovan spomenik, posvečen žrtvam slavne zgodovinske bitke, nato pa se vrnili na glavno cesto, ki je kmalu postajala vedno ožja, ovinkasta, mestoma pa tudi precej luknjasta. Hiš in naselij je bilo vse manj, česar pa ne morem trditi za živali: srečevali smo črede ovac, tu in tam kakšno kravo in vaškega psa, na nekem ovinku pa se je mimo nas sprehodil celo zajeten pujs. Pri Šćepan Polju, tam, kjer se reki Tara in Piva združita v Drino, smo ob dveh popoldan prečkali črnogorsko mejo.
Preberi več »
Zima na Cerkniškem jezeru zna biti sila zabavna. Lahko se, na primer, drsate po zaledenelih lužah, posejanih po s snegom prekritih poljih. Se po uhojeni gazi sprehajate med jezerci modrozelene vode, do onemoglosti slikate dih jemajočo pokrajino in opazujete velike kose ledu, kako počasi in neslišno polzijo v vodo. Se na tem ali onem ovinku z glavo naprej povsem sproščeno vržete v sneg, ob tem pa z malo sreče naletite še na zasnežen čoln sredi polja.
Preberi več »
V Budimpešti sva se mimogrede ustavila na poti v Romunijo. Ko sva se po eni od večjih vpadnic približevala mestu, se nama je v nekem trenutku zdelo vse rumeno: rumeni taksiji, rumena javna razsvetljava, rumeni tramvaji. Parkirala sva ob Donavi, s pogledom na parlament na nasprotnem bregu, se z metrojem zapeljala eno postajo do mestnega središča in na božičnem sejmu pojedla pečen krompir s čebulo, za sladico pa kürtőskalács, pecivo, navito na palico in spečeno nad žerjavico ter povaljano v različnih posipih.* Dve uri sta kar prehitro minili, midva pa sva morala naprej. Naslednjič greva vsaj za dva dni. Preberi več »
Ne le v Kosezah, tudi v Tivoliju je bil ta teden cel žur. Zdaj mi je žal, da nimam več tistih starih drsalk. Bi se pa obula pet parov pohodniških nogavic, da bi se noga prilegala tri številke prevelikemu čevlju.
Bila je zadnja sobota v juliju, nebo brez oblačka in peklensko vroče že ob osmih zjutraj, zato je bila edina smiselna odločitev pobeg nekam na hladno. Na primer Tolminska korita. Preberi več »
“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom.
Preberi več »
Z bobrom, pižmovko in nutrijo. Po tanovem moja najljubša oz. močno vštric s kitom in nogicami. Hitro iskat, da jih prej ne zmanjka! Preberi več »
Temperature deset stopinj pod ničlo imajo občasno lahko tudi kakšno prednost. Zamrznjena Koseški bajer in Tivolski ribnik, na primer – v tem trenutku po vsej verjetnosti najpopularnejši destinaciji ljubljanskih otrok, tako malih kot tistih malo večjih. V Koseze sem skočila nekega (pre)hladnega jutra preteklega tedna, ko še nikjer ni bilo žive duše. Drsanju sem se iz previdnosti raje odrekla, dovolj impresiven je bil že pogled na z belo plastjo prekrito vodo in spokojno modrosivo ozadje. Nekoliko so se mi zasmilili le labodi, race in golobi, ki so v sožitju ždeli na majhni nezaledeneli površini tik ob bregu. Preberi več »