vselepoinprav.si

Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: čudoviti narodni parki

Od enainštiridesetih narodnih parkov, ki se raztezajo po Finski, sva jih obiskala šest. Pičla dva procenta in pol, pa se nama je zdelo, da sva videla neizmerno veliko. Vsak izmed njih je bil nekaj posebnega, povsod sva nabirala borovnice in posnela na stotine fotografij mogočnih finskih gozdov. Težko jih je bilo med tolikimi določiti le nekaj in ko bova šla naslednjič spet, izbira ne bo čisto nič lažja. V prvem na, Torronsuo, sva se ustavila takoj zatem, ko sva zapustila Helsinke. Preostalih pet naju je čakalo potem, ko sva v laponski vasici Kilpisjärvi obrnila nazaj proti jugu.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po Srednječavenski poti na Kucelj na Čavnu

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

Preberi več »
Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: daleč na sever

Kljub temu, da sva v Helsinkih preživela dva dogodivščin polna dneva, sva se odhoda iz mesta veselila iz dveh razlogov: zaradi prostrane finske pokrajine, ki se je, takoj ko sva zapustila urbano okolje, raztezala vse okrog naju, predvsem pa zaradi prvega spanja v šotoru, ki naju je čakalo tisti večer. Vozila sva po široki cesti, skozi vasi z nizkimi hišami, večinoma lesenimi, med katerimi je bilo vsaj nekaj sto metrov, vmes pa nič drugega kot en sam gozd.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

Septembra na morje: vrnitev na Pag

Zbrali smo se v enaki zasedbi in ob enaki priložnosti kot pred enim letom: za nekaj dni (oziroma celo enega več kot lani) sva se jim pridružila na njihovem dopustu. Bil je popoln septembrski podaljšan vikend na morju. Čez dan se je segrelo na prijetnih trideset, zjutraj je bilo kakšnih deset stopinj manj. Od lanskega leta se ni kaj dosti spremenilo, razen tega, da sem namesto izposojenega supa letos prinesla svojega, da smo z gumenjaka napredovali na poliestrski čoln, zapuščino Rokovega očeta, ki sta ga fanta obnavljala celo zimo in večino pomladi, in da so se (prav tako novi, večji in udobnejši) tubi pridružili še bord in smuči za na vodo. Vse drugo je ostalo enako. Aja, pa škrata sta nekoliko zrasla.

Preberi več »
Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: dva dni v Helsinkih

Že na krovu trajekta, še vedno precej oddaljenega od pristanišča, sva vedela, da nama bodo Helsinki všeč. Potepanju po mestu sva namenila dva polna dneva, kar za prestolnico s šesto šestdeset tisoč prebivalci ni prav veliko, zato nisva nameravala izgubljati časa. V majhni sobici stanovanjskega bloka, katerega enajsto nadstropje je v celoti preurejeno v hostel, sva pustila nekaj najnujnejših kosov prtljage in jo še isto popoldne z mestnimi kolesi mahnila v center.

Preberi več »
Avstrija  |  Češka  |  Estonija  |  Finska  |  Latvija  |  Litva  |  Malo dlje  |  Poljska

Z avtom na Finsko: skozi šest držav do Helsinkov

Na voljo sva imela polnih osemnajst dni, kar se morda sliši veliko, a so ti minevali hitreje kot kilometri, ki sva jih puščala za sabo. Že dolgo si za dopust nisva vzela toliko časa naenkrat in potepanja po Finski sva se oba izjemno veselila, kljub vsem nezgodam, ki so se nama pripetile v tednih pred odhodom. Kupila sva strešni šotor in dva velika strešna zabojnika za shranjevanje, desetlitrski kanister za vodo, novi spalni vreči in zložljivo mizico za kampiranje ter kopico drugih drobnarij, za katere se je šele na poti izkazalo, ali jih res potrebujeva ali ne. Kanister sva napolnila z vodo, strešna zabojnika pa z nekaj osnovnimi živili in v prtljažnik spakirala sup. In sva šla.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  V hribe

Čudoviti Dolomiti: krožna pot okrog Tre Cime in Monte Paterno

Ko sva večer poprej čez prelaz Tre Croci in mimo jezera Misurina vozila do vznožja najslavnejšega dolomitskega trojčka, sva iz ovinka v ovinek postajala vse bolj skeptična, da je bila odločitev prava, saj so se na vremensko zelo obetaven vikend v isto smer valile trume avtodomov in ostalih izletnikov s podobno idejo: prespati čim bližje izhodišču za pohod okrog Tre Cime. A so bile skrbi kmalu odveč: na prostornem makadamu smo se prav lepo porazgubili, uspelo nama je celo najti kotiček na robu travnika, ki sva ga imela povsem zase.

Preberi več »
Italija  |  V hribe

Popoldan v Dolomitih: Cinque Torri in vzpon na Nuvolau

Na dvodnevno potepanje med dih jemajoče stene najslavnejšega italijanskega gorovja bi se morala odpraviti že v petek zvečer, a sva na koncu štartala v soboto zjutraj. To je pomenilo, da sva bila na parkirišču sedežnice, ki z vzhodne strani prelaza Falzarego vozi do slavnih stolpičev, šele zgodaj popoldan. S sedežnico sva si prihranila dobro uro hoje po cikcakasti, razmeroma nerazgledni stezi (kolikor je steza v Dolomitih pač lahko nerazgledna) in pridobljeni čas raje namenila raziskovanju platoja, ki je že toliko časa čepel na vrhu najinega seznama.

Preberi več »
Na potep

Sprehod v dežju: slap Peričnik in dolina Vrata

Ko sva v Mojstrani odvila proti Vratom, je tabla, ki šteje vozila, pokazala, da sva v dolino tistega dne vstopila sedma po vrsti. Par minut zatem, nekaj čez sedem zjutraj, sva parkirala pod Peričnikom in nikjer ni bilo žive duše. Bilo je hladno, veliko prehladno za začetek junija, nad nama so viseli sivi oblaki, v poznih dopoldanskih urah je bil napovedan celo dež. Kljub temu se nama je mračno jutro zdelo kot nalašč za sprehod po ozeleneli dolini.

Preberi več »