vselepoinprav.si

Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.

Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v podobi lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.

Z letalom v Oslo, z vlakom v Bergen, z vzpenjačo na Fløyen, peš na Rundemanen, z ladjo na otoke. Nekajkrat na Rožnik, prvič okrog Doberdobskega jezera in na Cerje. Cvrli so se flancati, pekla pica in delali domači krompirjevi njoki. Zadnji Zafónov iz serije Pokopališče pozabljenih knjig je top.