vselepoinprav.si

Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne.  

Še isti dan sva napadla Prater. Naredila sva krog s panoramskim kolesom in se z velikim odporom ter iz ljubega miru pustila fotografirati v bedastih pozah s kolesno kuliso, a fotk potem, jasno, nisva kupila. Sprehodila sva se do vodnjaka Karla Boromejskega, prve od šestih postojank na lovu za Plečnikovimi deli, pa do Hudertwasserjeve hiše, vse to ob spremljavi slavnoznanega dunajskega vetriča in rahlih padavin, ki so že prav nevarno mejile na sneg.

Nato sva se s tramvajem, ki sva ga skupaj z manjšo skupino ljudi ulovila za las, odpeljala proti središču mesta, se sprehodila skozi peš cono in strmela izključno navzgor. Zacherlova hiša, ena od najbolj znanih Plečnikovih stavb na Dunaju, se nahaja le par korakov stran od katedrale sv. Štefana. Vhodna vrata so bila odklenjena, zato sva smuknila noter, se z dvigalom zapeljala do najvišjega nadstropja in se nato po mogočnem stopnišču z odprtimi usti spustila nazaj v vežo. Na zunanji strani hiše je bil ob stoti obletnici njenega obstoja dodan arhitektov doprsni kip.

Mimo razstavne zgradbe dunajske secesije, ki jo zaradi pozlačene kupole na strehi prebivalci ljubkovalno imenujejo tudi zeljnata glava, sva odpešačila skozi Naschmarkt, nekakšno kombinacijo tržnice in Odprte kuhne, ki operira na dnevni osnovi, in na drugem koncu trga občudovala Plečnikovo najemniško hišo Langer. To pot so bila vrata zaklenjena, a je kmalu zatem skozi njih pridrvel mladenič s specialko na rami in naju spustil noter. Znašla sva se na svetlem stopnišču z železnim dvigalom v sredini in s po dvema stanovanjema v vsakem nadstropju. Glede na število oken z zunanje strani sva na hitro preračunala, da morajo biti stanovanja štiri- ali petsobna. Povzpela sva se na streho in opazovala terase okoliških hiš.

Naslednje jutro sva jo mahnila skozi Hofburg, pa mimo parlamenta, mestne hiše, opere in mestnega gledališča, prirodoslovnega muzeja ter muzeja umetnostne zgodovine in si v hotelu Sacher privoščila svetovno znano čokoladno specialiteto, a sva bila na koncu bolj kot nad torto navdušena nad stilsko opremo kavarne.

Popoldne sva se s podzemno zapeljala proti Schönbrunnu in si na poti v okrožju Hietzing ogledala še dve Plečnikovi deli – hišo Weidmann, v kateri je po številnih prezidavah ostala originalna le z lesom obita veža ter hišo Langer, dvonadstropno stanovanjsko vilo z angleškimi okni in gaudijevsko navdahnjeno fasado na mirni ulici z drevoredom iz divjih kostanjev. Potihem sva opazovala gospoda, ki je pri odprtem oknu bral časopis, za kaj več pa nama je zmanjkalo poguma. Zatem sva obiskala park Schönbrunn in stebrno dvorano Gloriette na hribu nad dvorcem, nato pa sva se skozi park sprehodila do rastlinjaka Palmenhaus.

Zadnja postaja na Plečnikovi poti je bila cerkev sv. Duha v predmestju Ottakring. Ogledala sva si jo od zunaj navznoter in si za spomin (in moj dnevnik) prisvojila podobico, pušico pa, bohpomagaj, pustila prazno.

Vrnila sva se v center in jo mahnila po Mariahilferstraße, glavni mestni nakupovalni ulici, kjer sva bolj ko ne veliko firbcala, kupila pa nič omembe vrednega. Matej je obdelal par trgovin s kolesarsko opremo, največ časa pa sva se zamudila v prodajalni švicarske znamke Freitag, ki iz recikliranih cerad, varnostnih pasov in gume izdeluje močno vzdržljive, težko uničljive torbe, nahrbtnike in denarnice. V kolesarsko navdahnjenem kafiču Radlager sva zatem spila kavo in sok, za večerjo pa že drugi dan zapored jedla indijsko. Matej je polnih ust pripomnil, da bi takoj živel na Dunaju. Ampak on to reče za vsako mesto.

Na deževno jutro zadnjega dne sva si Schönbrunn ogledala še od znotraj. Vzela sva karto Grand Tour, ki nama je omogočala ogled vseh dvoran v dvorcu, pa ta kljub temu ni bila najdražja. Gneča je bila precejšnja, midva pa edina brez vokitoki vodiča, ki si ga prisloniš k ušesu, zato sva v morju zombijev, ki so se neslišno sprehajali po dvorcu, s šuštenjem papirnate zgibanke precej izstopala.

Opoldan sva v delikatesni kavarni Die Liebe pojedla kosilo: porcija raguja iz jagnjetine in pol litra domačega čaja sta naju olajšala za zadnjih nekaj bankovcev. Do odhoda vlaka sva imela še debelo uro, zato sva iz žepov napraskala poslednje kovance in si v pekarni za na pot nakupila sendvičev in peciva.

Ko je vlak speljal s postaje in sva skozi okno opazovala mimo bežeče dunajsko predmestje, sva prisegla, da se kmalu spet vrneva, ampak raje poleti, ko bo dunajski vetrič prijal in ne bril. Prelaz Semmering je bil zdaj že oblečen v belo in v nekaj urah je zaradi močnega sneženja v obeh državah zavladal popoln kaos, na cestah pa izredne zimske razmere. V Ljubljano sva prispela z dvourno zamudo – v platnenih allstarkah in z Olimpija burekom pod jakno sva malo čez polnoč domov odtackala po desetcentimetrski plundri. Čez tri dni je bil prvi maj.

Prenočevanje: Arthotel Ana Adlon – simpatičen, cenovno dostopen hotel, opremljen v baročno-švedskem stilu.

Fotke: www.perkophotography.com