Prvič na Norveško: Iz Osla v Bergen in nazaj

Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v obliki lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, se zgražala nad letališčem, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.

Na letališču Gardemoen, s katerim se – vsaj kar zadeva uporabnost, predvsem pa dizajn – lahko kosa le københavnski Kastrup, sva pristala nekoliko pred osmo zvečer. Na razgled na čudovito norveško pokrajino sva tako morala še malce počakati, pač pa so mimo naju, ko sva se z vlakom vozila v pol ure oddaljeni Oslo, bežale postaje in vasi, pravkar prekrite s tanko plastjo snega. Sprevodniki in sprevodnice, oblečeni v olivno zelene puloverje z našitki na ramenih in žepi na rokavih, v katerih sta bila lično zataknjena po en črn in en moder kemični svinčnik, so dosledno pregledovali veljavne vozovnice in nikomur, še najmanj pa domačinom, niti na kraj pameti ni padlo, da bi se vozil na črno. Na glavni železniški postaji v Oslu se je Mr. P. že kar takoj založil s pestjo lokalnih sladkarij, potem pa sva jo peš mahnila skozi mesto. Naslednje jutro naju je čakala poldnevna vožnja z vlakom, a se nisva mogla upreti skušnjavi in sva se zvečer, krepko po deseti, ko so se ulice že spraznile in je bilo tu in tam mogoče srečati le še kakšnega tavajočega turista, vseeno sprehodila do morja: po eni od glavnih nakupovalnih ulic, vzdolž obzidja, mimo plavajočih savn, vse do moderne opere, ene od največjih znamenitosti mesta. Z njene položne strehe, na kateri se je v tej pozni večerni uri nahajalo presenetljivo veliko ljudi, sva zrla v moderne steklene stolpnice, katerih pročelja so se zrcalila v črni vodi širokega Oslovskega fjorda. Na njegovih pobočjih so se lesketale luči manjših blokov in enodružinskih hiš, med katerimi je imela le redkokatera na oknih obešene zavese. V asketsko opremljeni sobici najugodnejšega hotela v središču mesta s pogradom iz Ikee in posteljnino, ki si jo moraš obleči sam, sva nato okrog polnoči, kljub tišini, ki je vladala na ulicah in na kakršno človek v glavnem mestu le stežka naleti, polna pričakovanj komaj zatisnila očesi.

Z vlakom v Bergen

Do glavne železniške postaje sva imela le slabih deset minut hoje in preden je vlak natančno ob osem in petindvajset, pet minut pred sončnim vzhodom, odpeljal s perona, sva se založila s prigrizki in kavo iz bližnje trgovinice. Pred nama je bilo šest ur in pol vožnje in obetalo se je nekaj fantastičnih razgledov. Sonce je vzšlo ravno ko smo speljali s postaje, in počasi osvetljevalo ponekod še v meglo zavito pokrajino. Ko se je ta nekoliko dvignila (ali pa smo se dvignili mi), so se na drugi strani okna pojavila jezerca, ob njih pa rdeče, bele in črne lesene hiše, iz katerih se je tu in tam vil dim. Višje ko smo se vzpenjali, več je bilo snega, voda bolj črna, pobočja hribov bolj strma in smrekov gozd vse gostejši. Mimo nas so bežala smučišča, z vlaka so na bele perone skakali vikend počitnikarji, na zaledenelih in zasneženih jezerih so ljudje tekli na smučeh, kajtali in lovili ribe. Večina cest je bila komaj vidnih in spluženih le toliko, da se je po njih dalo za silo voziti.

Ko smo dosegli Ustaoset, se je bela pokrajina, ki jo je grelo nežno opoldansko sonce, zdela kot iz pravljice. Počitniške koče so bile zasnežene do streh, tu in tam so vlaku, ki po tej progi pelje dvakrat na dan, mahali otroci. Nato je modro nebo prekril bel oblak in kmalu smo vozili skozi pravo snežno nevihto. Izpod koles vlaka je pršel sneg in na zdaj povsem belem platnu na drugi strani okna, na katerem ni bilo mogoče razločiti kje so se končali hribi in začelo nebo, sva uzrla kvečjemu kakšen bližnji steber. Na postaji Finse, najvišji točki proge, sva za nekaj sekund skočila na peron in se nadihala svežega gorskega zraka. Mr. P. je pripomnil, da sta bili karti za vlak do Bergna najbolje porabljenih tristo evrov na svetu. Ko smo se zatem začeli spuščati, je sneženje počasi prešlo v rahel dež, belo pokrajino pa so zamenjale sive skale in temno zelena reka, polna brzic. Spustili smo se v enega od mnogih fjordov: njegovo vznožje je bilo posejano s pisanimi hišami, do katerih je bilo mogoče priti le s čolnom, po strmih stenah so se zlivali beli slapovi, nad vodo se je vila bela meglica. Če ne že prej, je bil to zagotovo trenutek, ko sva se začenjala počutiti kot statista v eni od mističnih norveških kriminalk.

Ko smo nekaj minut pred tretjo prispeli v Bergen, je še vedno deževalo. Kako tudi ne – dež je namreč ena od največjih znamenitosti mesta in najznačilnejše bergensko vreme, saj so ga tukaj deležni v povprečju kar dvesto šestinšestdeset dni na leto. V prijetno domačnem butičnem hotelu tik ob železniški postaji sva odvrgla nahrbtnika in se takoj podala na sprehod po mestnih ulicah. Že res, da tukaj sonce pozimi vzhaja zelo pozno, a je v začetku februarja dan že tako dolg, da nama je po prihodu ostalo še ravno dovolj časa, da sva si tlakovane bergenske ulice lahko ogledala v popoldanski svetlobi. Dež je počasi ponehal in izza oblakov je celo posijalo sonce. Sprehodila sva se do morja, na rt, na katerem domujeta mestni akvarij in javno kopališče. Zahajajoče sonce je nebo nad morjem obarvalo v oranžno-roza odtenke, črna morska voda je pljuskala ob prazne skale, poleti prepredene s kopalci. Na obeh straneh sta se nad nama dvigali pobočji fjorda, na katerih so čepele hiše, med njimi pa se je vila strma cesta, osvetljena z nežnimi rumenimi svetilkami. Na majhni ribji tržnici sva ob pogledu na Bryggen, stari predel mesta s tistimi znamenitimi lesenimi hišami pisanih barv in nesimetričnih oblik, posrkala ribjo juho in pogrizljala polenovko s krompirčkom in se nato sprehodila mimo gromozanskih ladij, ki so bile zasidrane v pristanišču. Za nama, visoko nad Bryggnom in mestnimi vilami, ugnezdenimi v strmo pobočje, se je svetlikala zgornja postaja vzpenjače, na katero sva se povzpela takoj naslednjega dne…

Sprehod nad mestom

Obdan s sedmimi hribi (število je bojda sporno in ga občasno spodriva drugo, ravno tako pravljično) je Bergen nedvomno eno od lepših mest zahodne norveške obale. Naslednje jutro sva se povzpela na dva od njegovih vrhov: na najbližjega, Fløyen, vozi tirna vzpenjača in ob sončnem vzhodu, ki se je ravno odvijal za nekoliko oddaljenim vrhom Ulriken in počasi osvetljeval prebujajoče se mesto, je redkokdo od najinih sopotnikov ostal ravnodušen. Med visokimi smrekami, pocukranimi s svežim snegom, smo se porazgubili kot mravlje in začeli vsak po svoje raziskovati zaledje hribovja, ki je ponujalo na kilometre pohodniških poti in na desetine dih jemajočih razgledov. Midva sva izbrala enoinpolurno pot na vrh Rundemanen, na kateri sva občudovala črna jezera, ugnezdena v belo idilo pokrajino, pod nama pa Bergen, ki ga je vsako minuto in z vsakim korakom osvetlil nov sončni žarek. Zasnežena steza, ob kateri so se zvrstili še zaprta planinska koča, slapovi kristalno čiste vode in nekaj čudovitih temnih jezer, se je zlagoma otresla dreves in tik pod vrhom, ko je pokrajina postala že povsem gola, se je nad nama odprlo modro nebo. Na drugi strani so se med oblaki dvigali hribi in planote, ki jih verjetno nikoli ne bova prehodila in prostranost čudovite pokrajine nama je za hip vzela dih in tudi dar govora. Pozabila sva na dejstvo, da tik pod nama, le nekaj ovinkov stran, leži drugo največje mesto na Norveškem in z veseljem bi v eni od tamkajšnjih koč prebila kakšen teden ali dva.

Izza hribov so se proti nama valili sumljivi oblaki in v pičlih desetih minutah sva se znašla v pravi pravcati snežni nevihti. Uživala sva kot otroka, a sva se iz previdnosti vseeno začela počasi spuščati nazaj proti koči. Vsake toliko nama je nasproti prišel kak zagrizen tekač ali sprehajalec s psom, ki jih trenutno vreme ni prav nič motilo. Ko sva se vrnila na Fløyen, je ta že kipel od nedeljskih obiskovalcev, ki so se na svež zrak prišli rekreirat, preizkušat svoje sposobnosti v bližnji adrenalinski park, sprehajat pse ali se le malo naužit zimskega sonca. Ves ta direndaj je ustvarjal vzdušje, podobno tistemu, ki vlada na ljubljanskem Rožniku v nedeljo opoldne. Kot Rožnik na steroidih, bi lahko rekla.

Ko sva iz vzpenjače znova uzrla zdaj že s soncem povsem obsijani Bergen, sva družno ugotovila, da nama je to simpatično pristaniško mestece z vsemi svojimi pijanimi hišami, strmimi ulicami, prevelikimi ladjami, predragimi kavarnami in trgovinami z neuporabnimi spominki vred močno priraslo k srcu. A vlak je že čakal na postaji in bližala se je ura najinega odhoda. V kavarni sva naročila predrago kavo in v trgovini s spominki kupila nekaj neuporabnih drobnarij, nato pa se še zadnjič sprehodila skozi Bryggen, nad katerim se je zdaj raztezala mavrica – le malo prej je namreč čezenj prešla ploha.   

Kmalu zatem so mimo okna najinega udobnega vagona znova švigali fjordi, hiše na temnih skalah in čolni, povlečeni na bregove, čakajoč nek drug letni čas. Tla so sčasoma znova postala bela, ušesa zamašena, izginile so smreke in z njimi tudi dan – preostanek poti smo namreč vozili po temi: na postajah smo odlagali potnike, ki so se vračali s smučanj ali nazaj v mesto študirat; nežne rumene luči so osvetljevale redke postaje in vasi, ki so nemo brzele mimo. Z vročo čokolado iz jedilnega vagona v roki sva se zvečer, polna vtisov in prijetno utrujena, vrnila v Oslo in šele takrat spoznala, kako veliko, moderno in povsem drugačno je to mesto v primerjavi z Bergnom.  

Okrog Osla s trajektom

Niti ne tako dolgo nazaj se mi je odkrivanje skritih kotičkov velikih mest zdelo ena od najzanimivejših dejavnosti vikend potovanj. Potem so se zgodila zaledenela švedska jezera in peščene obale Danske. Zgodila se je Islandija in nato Bergen. Tako sva si naslednjega jutra, potem ko sva si čez cesto še enega butičnega hotela, v azijski restavraciji, ki se zjutraj pretvori v hotelsko zajtrkovalnico, nabrala novih moči in zapustila mesto. Spakirala sva nahrbtnika in se s trajektom odpravila raziskovat najbližje otoke obširnega Oslovskega otočja. Do tja naju je pravzaprav zapeljal Øybåt, otoški čoln, ki vsako polno uro štarta iz pristanišča pred mestno hišo in naredi krožno pot med petimi najbližjimi otoki, na katerih ni avtomobilov, na vsakem le po ena trgovina (ki je hkrati tudi kafič in informacijska točka, odprta le v poletni sezoni), vsakega od njih pa je mogoče prehoditi največ v eni uri. Med pisanimi počitniškimi hiškami, ki so pozimi večinoma samevale, so vodile poti iz sivega peska; skoraj vsaka od njih je imela zunanjo kuhinjo in zeleno samokolnico. Čolni so bili potegnjeni na suho, vrtno pohištvo je bilo zloženo na kup, tu in tam je na trati ležala kakšna igrača.

Prehodila sva kar lepo število manjših naravnih rezervatov, v katerih so kraljevali mahovi, lišaji in ptice. Obale otokov so bile polne školjk, polžjih hišic, pa tudi smeti. Občasno sva na skalah opazila vreče, napolnjene z odpadki, pripravljene, da jih pobere čoln javne komunale. Na otočku Hovedøya sva se sprehodila med ruševinami nekdanjega samostana, na Lindøyi je Mr. P. do onemoglosti fotografiral modre in rumene hiše brez zaves. Na nekoliko višji Bleikøyi sva odkrila samevajoča otroška igrala, na otoku Nakkholmen, tam kjer se nahaja naravni rezervat, sva kot uročena opazovala butanje valov ob sive skale. Na minuto točna ladjica je v otoška pristanišča vsakokrat pripeljala s takšno hitrostjo, da sva imela na trenutke občutek, da se ne bo uspela pravočasno ustaviti – pristala in speljala je le v nekaj sekundah in potniki smo morali biti vselej pripravljeni celotno zadevo izpeljati precej hitro.

Ob povratku v mesto sva v daljavi opazila futuristično smučarsko skakalnico Holmenkollen, po pristanku pa nama je ostalo ravno dovolj svetlobe, da sva pohitela do opere in si jo ogledala še podnevi. Ko sva jo še zadnjič mahnila po mestnih ulicah, se je že dodobra stemnilo in pošteno shladilo in čakal naju je večerni povratek na Dunaj. Tudi tokrat sva v trgovini nabrala sladkarij ”za domov” in jih nekaj, jasno, snedla že veliko prej. Ugotovila sva, da v štirih dneh nisva porabila niti ene krone v gotovini, od vseh izdatkov pa so se za najcenejše na koncu izkazale letalske karte. Norveška je čudovita, a resnično ogromna dežela z nešteto možnostmi in podaljšan vikend je bil le kaplja v ogromno nordijsko morje. Milijonprocentno se vrneva in če bo le mogoče, vsaj za teden dni. Ena od Mr. P.-jevih markantnejših pripomb je bila ta, da se bodo – vsaj kar zadeva glasnost prometa – tako kot je zdaj v Oslu, slišala mesta prihodnosti. In pa, da bi živel na Norveškem.

Fotografije: https://www.perkophotography.com in https://www.instagram.com/leapiskurjeva/

Druga nordijska potepanja:
Z avtom po Islandiji I-V
Za en dan na Švedsko: Malmö
Prvič na Dansko: København z okolico
Prvič na Švedsko: Stockholm z okolico

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja