vselepoinprav.si

Ne spomnim se, ob kateri knjigi mi je šlo nazadnje tolikokrat na jok. Pa tega ne pripisujem le vsebini, čeprav je ta žalostna že sama po sebi, temveč predvsem briljantno zastavljenemu načinu pisanja, stavkih z neobičajnim vrstnim redom in prvoosebni pripovedi, ob kateri ima človek občutek, da je del zgodbe ali pa da jo doživlja kar sam.

In tudi se ne spomnim, ob kakšni priložnosti sem nazadnje odprla škatlo namiznih prtičkov (ki sicer ni od Peka, skoraj gotovo pa je od Adidasa), ki sem jih zbirala kot otrok, ali pa platneno vrečo z igračami, med katere je zafecljan zelen gumitvist, čez katerega smo skakali med vsakim daljšim odmorom. Ampak zdaj sem poiskala oboje.

Prav tako se ne spomnim, kdaj sem si nazadnje tako močno zaželela jesti hrenovk, pomfrija z jajci in kumarične solate, čeprav nič od naštetega nikoli ni bilo med mojimi najljubšimi jedmi. Ampak zdaj sem si. In zdaj in še vedno se zelo dobro spomnim, kako kumarično solato delaš ti in želim si, in to močno zelo, da mi nikoli ne bi rekla, naj si zapomnim, da se belo pere na devetdeset.

Rečejo ti Mita in jaz ti rečem mami. Tako zelo si lepa in tako zelo si moja.

Poznam tvoje lase, rjavi so in včasih se zableščijo rdeče. To je takrat, ko nanje posije sonce. Poznam tvojo kožo, obliko zob in ust in črte na dlaneh tvojih rok. Vem, kako dišiš in kako se ti napne žila na vratu, ko se zasmeješ naglas. In poznam tvoje oči, vse tvoje oči.
Vem, kakšen je vzorec tvoje torbice, ki si jo včasih sposodim za pred ogledalo, in kakšni so tvoji čevlji, ki si jih nataknem takrat. Vem, kakšne so tvoje navijalke za lase in kakšen je odtenek modre na havbi, pod katero sediš vsako nedeljo zvečer, takrat ko se kopamo, eden za drugim, vsi mi.
Jaz se kopam prva, Rok se mora kopati drugi, ker je moj brat in ker je bil dolgo dojenček in z njim dolgo ni bilo možno tekmovati. Z njim se dolgo ni bilo možno niti igrati, lahko sem ga samo položila na mizo in se šla zdravnike. Slekla sem mu hlače in stikala po njegovem lulčku. Včasih sem poklicala še sosedo Lino, da si je lulček pogledala še ona, ker njen brat, ki je bil tudi dojenček, tega ni pustil.

…

Ob pol osmih gledamo dnevnik. Televizijo prižgemo ob 7:13, da se segreje do 7:15 za risanke. Gledamo tudi Cik-Cak. Vsi skupaj, vsak dan.
Po dnevniku morava z Rokom spat. Po dnevniku sva lahko pokonci samo dvakrat na leto. Za silvestrovo in za dan mladosti. Takrat vsi gledamo proslavo za Titov rojstni dan, edino oče je včasih ne in reče, da je to eno navadno sranje. Meni je proslava všeč, ker se veliko vidi Tito, ki je zelo prijazen, ko dobi štafeto, in ker telovadijo v tako ravnih vrstah. 25. maja se z Rokom zato veseliva že od novega leta in novega leta se veseliva že od 25. maja.

…

Stanko ne prihaja veliko k nam, ko pa pride, ima obute Peko čevlje, ker dela v Peku. Zato imajo Peko čevlje tudi oče, Franci, Jože, Bojan in Stanči. Aco jih noče. In zato so naše slike, naši dokumenti, moji prtički in Rokove frnikole pa slikice Sandokana, dokler ne dobi albuma, vedno v škatlah Peko.

…

V hiši mi je najbolj vešč skrinja. Na sprednji strani je temno rdeče in temno zeleno porisana. Ko jo odpremo, zadiši po zlikanih rjuhah in posušenih hruškah, po jabolčnih krhljih in orehih. Na njej je gramofon. Plošče poslušamo vsak dan. Tam, kjer murke cveto imamo radi pa Po jezeru bliz’ Triglava.

…

V najini sobi je velik zelen tepih. Zjutraj je lisast od sonca, ki uhaja skozi lesene rolete, ki so zelo težke in ponavadi pokvarjene. Zelen je tudi kavč, na katerem spim. Ob sobotah Rok zleze k meni. Pozimi se skrijeva pod tuhno, poleti pa pod rjuho in se igrava hišice v preriji. Oranžne odeje vedno porineva na tla. Niso nama všeč, ker pikajo in ker imajo na robu črn žig študentskega naselja, Tudi najina pisalna miza, stol in namizna svetilka imajo okrogel žig študentskega naselja. Meni žigi niso všeč, niti deke, niti luč, niti miza, niti stol, ampak oče je zadovoljen, ker vse to v tvoji službi dobimo zastonj.

…

Moja elastika ni barvasta, takšna kakršno imata Bojana in Alenka iz stolpnice zraven našega bloka, ampak je bela, takšna za spodnje hlače, ampak danes mi je to vseeno, ker jo končno tudi jaz lahko napnem na kante. Dvignem jo do kolen, na visoko trojko, jem češnje in skačem usa usa usa sa, pipi duga čarapa.

…

Ker so ob sobotah tekme, ob sobotah na izlete ne gremo. In ker so tekme tudi ob nedeljah, na izlete ne gremo niti ob nedeljah. Če Olimpija igra doma, potem se gre na stadion, če je Olimpija ”v gosteh”, kakor se reče, se tekme gledajo po televiziji.

…

Ti ne voziš, ker si brez izpita in brez talenta. Tako pravi oče, ki talent ima, zato prehiteva po levi in po desni. ”To je italijanski stil,” reče. Bližnjice išče čez dvorišča. Zraven reče: ”Jebo mu pas mater.” Ali pa: ”Pizda gorenjska.” Ali pa: ”Lej jih lopove.” Lopovi so vsi, ki imajo avto boljši, kakor je naš.
Oče ne prenaša nikogar pred nami in za nami tudi ne. Najbolj mu gredo na živce tisti s klobuki in tisti, ki imajo zadaj na polici psa, ki kima, zato si za takšnega psa ne upam prositi, čeprav ima tudi naš avto zadaj polico. Očetu gredo na živce tudi Kranjčani: Kranjčani ne znajo voziti, ker nimajo niti križišč niti semaforjev in ker izpite naredijo  na parkirišču. Meni se to zdi čudno, ker v Kranju vidim križišča, tako kakor v Ljubljani. In semaforje tudi. Ampak očetu verjamem, ker oče je profesor zgodovine in geografije.

…

Jeseni dobim potem še nove smuče. RC 05. Masa spodaj ni črna, ampak prozorna in na njej piše Elan. Da vsi vidijo, da imam tudi jaz prozorno maso, v vrsti smuče postavim na špice ali pa na repe. To delam tudi, ko čakam na vrhu sidra. Takšne smuče ima tudi Stenmark in vedno jih vzame s sabo, ko gre po medaljo. In Križaj jih tudi vzame, samo ne velikokrat, ker on ne gre velikokrat po medaljo.

…

Ampak oče je zelo prijazen, zato te malo pozabim. Kupi nama evrokrem in nama dovoli, da ga jeva z žlico. Če se skregava, kdo bo belo, ni jezen.

…

To poletje imam novo brisačo, ki jo z Rokom najdeva na plaži. Krasna je, bela in zgoraj malo tudi rdeča in na rdeči piše FILTER CIGARETTES. V sredini sta dva zlata konja, ki držita krono. Spodaj je ogromen napis Marlboro, pod njim pa piše 20 CLASS A CIGARETTES. Ko jo najdeva, se zanjo stepeva in komaj zmagam. Ko se zavijam vanjo, pazim: zavijem se tako, da je napis zunaj. Ko jo dam na skale, pazim na katran.

…

Avgusta mi kažeš nove krožnike in pletene košare. ”Ko bomo jedli, bomo imeli podstavke,” rečeš in mi pokažeš rdečo slamo. ”Ne dá se mi jesti na podstavkih,” rečem.
Kupiš tudi posodo. Rjavo in oranžno. ”Ne morem več gledati tistih naših loncev,” rečeš. ”Meni pa so naši lonci všeč,” rečem.
Hočeš, da sem srečna s tabo, ampak ne gre. Ker jaz bi ostala in ker bi ti šla. Zato mi je vseeno, če so brisače za roke in za kopanje v kompletu, če pašejo na ploščice, če kuhinjske krpe niso od Iskre, če ni vsak krožnik drugačen. In vseeno mi je, ko oče reče: ”Kupil sem pipe od Armala.” Vseeno mi je za Armal.

…

Ko pridejo obiski, rečejo: ”Mita, pa to je ja ko v francoski reviji! Lej ti to luč! A je iz bakra?” Ali pa: ”Ja, praktično je, da je WC posebej.” Ali pa: ”Dva umivalnika vedno prav prideta. Če ne zdaj, pa čez par let.”
Žariš.
Ko pridejo obiski, rečejo tudi: ”Janez, mater, je dober tale ladijski pod, nobenih špranj ni vmes!” ”Hja, smo jih sušili tako, kakor je treba, saj veš, tukaj ni zajebancije!” reče oče.
Ko pridejo obiski, rečejo tudi: ”A ni fino, zdaj, ko imata vsak svojo sobo?” ”Ne rabiva vsak svoje sobe,” rečeva.
Ko pride Dada, reče: ”Prelepo je, da bi trajalo.” Ne prenesem njenega obraza, ko to reče, ti pa siješ in svetla si vsa.

…

10. marca imaš rojstni dan. Sedemintrideseti. Oče ti kupi belo bluzo s svetlo modrim ovratnikom. Gresta k Čadu. To se mi čudno zdi, ker nikoli nikamor ne gresta in ker ti nikoli nič ne kupi, tudi če imaš rojstni dan.

…

Gledam te in te božam, po rokah najraje, ker lasje so mokri preveč, ker obraz je lepljiv in mrzel preveč.
Po tvoji nočni omarici stikam, ko se spet zbudiš. Rokovo voščilnico za osmi marec najdem, jantar, poročni prstan in metulja za deset šilingov, ki sem ti ga prinesla iz Hintertuxa.
Dada prinese kamilice. Mlačne so. Vato namakam vanj in ti jo polagam na suha, počena usta.
”Belo se pere na devetdeset, pika,” mi rečeš kmalu potem. ”Zapomni si, belo se pere na devetdeset.”
Zapomnim si to.

…

Da sanjam, se mi zdi, ker zunaj je čisto navaden poletni dan. Ljudje hodijo v trgovino na vogalu in ven iz nje. Pred šolo fantje igrajo nogomet, kregajo se. Nihče ne ve, da si mi umrla samo malo predtem, nihče ne ve, da sem ostala brez tebe samo malo predtem.

…

O tebi se z mano noče pogovarjati nihče. Oče zamenja temo, tudi Dada največkrat zamenja temo. Še bolj daleč si mi zato, včasih se mi zdi, kakor da te nikoli sploh ne bi imela zares.

…

Težko poslušam te stavke brez vsebine. Vem, da me hočejo tolažiti, ampak kaj pomenijo te besede brez pomena? Kaj pomeni biti močan? Kaj je sploh to? In kaj bo, če jaz te njihove moči nimam dovolj? Mar tudi to, da se bojim, pomeni, da sem brez moči? Se ne bom pozdravila, če me je včasih strah?
Vem, da mi hočejo dobro, vem pa tudi, da te tolažbe slišim le zato, ker nimajo poguma, da bi povedali pravo resnico, ker s pravo resnico se pogovor zaplete. Ker edina resnica je, da nihče ne ve, kaj bo z menoj, ker edina resnica je, da je njihov strah pred negotovim prevelik in premočan za iskrenost in utvara je zato najlažja pot. Edina, prva, najbolj priročna izbira. Ampak ”pozdravila se boš” je zame laž. Je slepilo, uteha, ki mi ne pomaga. In ne pomaga tudi ”nič ne skrbi”, ker mene še vedno skrbi in strah je tudi še vedno tu. Otipljiv je in na trenutke je vame trdo zažrt. Osamljena sem z njim, ker ga ne delijo z menoj, ker mi ga ne pustijo, ker mi ga ne priznajo. Želim si, da bi rekli: ”Seveda, da te je strah. Tudi nas je strah.” Želim si, da bi mi dali pravico do strahu, da bi ga sprejeli, si ga vsi skupaj razdelili, ga ukrotili, obvladali in udomačili. Ker jaz vem, da le to pomaga. Ker to zna Urban, in ker to zna moja zdravnica. Onadva rečeta: ”Koga pa ne bi bilo strah?” In onadva rečeta: ”Ja, od raka se lahko tudi umre.” Ampak onadva sta skoraj edina. Edina, ki si upata stopiti prek meja vsakdanjih uteh ki so v hitro tolažbo le tistim, ki jih delijo. Samo njim.

…

Ne vem, kako bi šlo brez njega, četudi je bolezen v resnici zelo samotna pot. Je pa dobro, tako zelo dobro, če gre vsaj majhen kos poti s teboj še kdo. To so hipi bližine, ko malo odleže, to so trenutki, ko gre breme nekam drugam. Bolečina se takrat malo razdeli in strah tudi.

…

Po dveh tednih ugotovim, da stopnja smradu in število dni nista povezana. Ugotovim, da drugi teden ne smrdiš nič bolj kakor prvi in da lasje drugi teden niso bolj mastni kakor prvi teden. Po dveh tednih ugotovim, da se vse ustavi tam nekje pri desetih dneh. To razlagam vsem, ki me hočejo poslušati. Ni jih veliko, zato tistim, ki poslušajo, to razložim večkrat.

…

Bojim se, kako bom brez njega, ker brez njega sem sama. Ampak drugače ne gre, saj se razhajava že leta, že vse odkar sem zdrava, pravzaprav. Razpadava počasi, ker vez med nama je bila ves čas pretesna za konec, v njej pa čisto preveč prevelikih stvari. Bil je hrup, bila je živa glasnost let, bili so strahovi, upanja in brezmejna hrepenenja. Bilo je vse to, a vse to za ljubezen vseeno ni dovolj. Ker ljubezen je več kot preprosti seštevek reči. Je več kot seznam. Je nekaj, kar je, kar enostavno samo je, in je nekaj, za kar lahko rečeš le ”zato”, ko te vprašajo, ”zakaj”.