vselepoinprav.si

Avto sva pustila v Sežani, nedaleč stran od stavbe Ljudske univerze na Bazoviški cesti – nekdanje osnovne šole in rojstne hiše Srečka Kosovela – in se od tam odpravila na slabih deset kilometrov dolgo pot, ki vodi vse do domačije Kosovelovih v Tomaju, kjer je pesnik preživel majhen del svojega kratkega življenja in tam tudi umrl. Po čudovito mirni, Kosovelu tako zelo ljubi kraški pokrajini, sva sledila stezam in kolovozom – morda ravno tistim, po katerih je z vlaka domov hodil on.

Iz Sežane sva se najprej povzpela na Tabor – hrib prepreden z gozdnimi (učnimi) potmi za pohodnike vseh starosti, s pobočja katerega se je odprl pogled na kraške vasice, pa na Nanos, za katerim se je dvigala stena goste megle, ki je že nekaj dni vztrajno prekrivala Ljubljansko kotlino, v daljavi pa na dolge, prostrane travnike Vremščice. Že na takoj začetku, tik ob vznožju hriba, naju je pričakala prva od petih kamnitih klopi, postavljenih vzdolž poti, z v kamen vklesanim verzom iz ene od Kosovelovih pesmi, del skulpture pa je (pri tej in vseh naslednjih) predstavljal tudi kamnit, interaktiven ksilofon. Tu in tam je skulpturo dopolnjeval še kakšen drug, na verz in pesem navezujoč se predmet – na prvi postojanki in hkrati izhodišču pravljične gozdne dogodivščine za otroke Zlati čoln (ki je ime dobila po Kosovelovi pesniški zbirki) je bil to nič drugega kot – kamnit čoln. Na drugo klop sva naletela že na severni strani hriba, zatem pa je steza zavila čez avtocesto in pod železniško progo ter naju pripeljala do tretje z vklesanim verzom Vse je pesem (iz ene od številnih Kosovelovih pesmi z naslovom Pesem). Od tam se je znova odprl razgled na Nanos, pod nama pa na Šmarje – prvo in edino vas na poti. Kmalu za vasjo sva skrenila v gozd, ki ga nisva zapustila takorekoč do konca. Hodila sva med črnimi bori in brinjem, mimo brezen, kali in vrtač. Pri četrti klopi z verzom iz pesmi Svetlika ob cesti, ki je stala na križišču treh gozdnih kolovozov in ob kateri je bila postavljena svetilka starinskega izgleda, sva za nekaj sto metrov skrenila s poti in se sprehodila do Pustovega hrama, majhne jame, ki so jo pastirji nekdaj uporabljali za igro, pa tudi kot zatočišče pred dežjem in vročino. Nedolgo zatem, po dobrih dveh urah hoje, sva znova stopila iz gozda. Zadnja skulptura naju je pričakala na robu vinograda: klop z verzom Mačka je skočila skozi okno (iz pesmi Kons: mačka) ter lesen okvir, na katerem je sedela črna mačka, sta bila postavljena na rahlo vzpetino nad trto, od koder se je odpiral pogled na Tomaj. Med golimi vinogradi sva se zadovoljna povzpela v vas.

Letos Kosovelovo leto, Kosovelova domačija pa deležna obsežne prenove, zato je zaenkrat še zaprta za javnost. A nič ne dé, to samo pomeni, da bova zagotovo kmalu spet prišla nazaj. Tokrat sva se sprehodila do stare cerkvice nad hišo in tam z razgledom na kraško pokrajino pojedla zasluženo malico. Nekje med griči se je v daljavi skrivala Sežana, do koder sva imela še natanko deset kilometrov oziroma ponovni dve uri in pol hoje. Vrnila sva se po isti poti ter spotoma nabrala nekaj črnih brinovih jagod in borovih vejic, ki so od sečnje ostale na tleh. Ob tem sva opazila mestoma dodobra razrito zemljo, ki takšna tja grede skoraj gotovo ni bila. Ker se je bližal mrak, sva pospešila korak in se nazaj v Sežano vrnila v slabih dveh urah.

Gore spijo vse trudne med tihim vršanjem gozdov; kdo misli, popotnik, nate, ko se vračaš domov?