vselepoinprav.si

Pred dobrimi tremi leti je konec januarja zapadla precejšnja količina snega in na Veliki planini je zavladala prava zimska pravljica, podobna tisti, ki se je zgodila v zadnjih dneh letošnjega februarja. Takrat sem se odpravila na poslužbeni solo pohod in bila nad belo idilo in pastelno popoldansko svetlobo tako navdušena, da sem si rekla, da zadevo po naslednjem večjem sneženju zagotovo ponovim. To se ni zgodilo nič prej kot tri leta kasneje, natančneje dva vikenda nazaj, ko sem v popoldansko-večerni sprehod po zasneženih pašnikih prepričala tudi Mr. P.-ja.

Moji strahovi, da bo v soboto popoldan (ki je povrhu vsega padla še na sredino zimskih počitnic) na planini vladala neizmerna gneča, so se hitro razblinili: parkirišče na planini Marjanine njive je bilo napol prazno, gaz, ki je vodila navkreber, pa manj uhojena kot sem pričakovala in preden sva prisopihala na Gojško planino, je trajalo kar nekaj časa. Sneg se nama je ponekod ugrezal do sredine stegen in že najmanj tretje leto zapored sem se jezila sama nase (in malo tudi na Mr. P.-ja), da si še vedno nisva omislila krpelj. Od tam naprej je šlo po zratrakirani poti malo lažje, predvsem pa občutno hitreje in Domžalski dom sva dosegla, ko je bilo sonce še vedno visoko nad obzorjem.

Večine smrek se je še držal sneg in višje na planini kot sva bila, debelejša je bila snežna odeja. Pastirsko naselje, skrito na zatišnem, severnem pobočju doline, je pozno popoldan že ležalo v senci in ob počasi pojenjajoči svetlobi je bilo komaj mogoče razločiti vogale koč, prekritih s snegom. Sprehodila sva se do začetka počitniških hišk, razdrobljenih po dolinici pod Gradiščem, od koder se je odprl osupljiv pogled na zasnežene hribe, deloma zakrite z nizkimi oblaki. Vzdušje sta nama kvarila le dva razgrajača na snežnih saneh, ki sta se brez občutka in brez kakršnih koli omejitev neutrudno preganjala po planini.

Ko sva se obrnila nazaj proti Mali planini, je zahajajoče sonce nebo obarvalo v nežne vijolično-roza odtenke in ko sva znova dosegla Domžalski dom, sva ravno še ujela zadnje žarke, ki so eden za drugim počasi izginjali za smrekami. V domu, polnem prešerno razpoloženih planincev in že dodobra okajenih vikend obiskovalcev, sva pojedla večerjo in spila vroč čaj, nato pa jo urnega koraka mahnila nazaj v dolino.

Tisti večer ni bilo polne lune, ki bi nama svetila, kot je svetila meni pred dobrimi tremi leti, zato sva lučki prižgala kmalu po tem, ko sva za seboj zapustila zadnje koče, nedolgo zatem (in takoj po mojem trdem pristanku na trtici) pa sva si nataknila še dereze. Bila je že skoraj tema, ko sva se vrnila na Marjanine njive in po peščici avtomobilov sodeč sva bila tistega dne med zadnjimi. Letos večje pošiljke snega na planini verjetno ne bo več, bodo pa vsak čas zacveteli prvi žafrani.

Preberi tudi: