Zimski vzpon do planinskega doma na Kališču
Megla naju je tisto jutro spremljala vse do vasi Bašelj, do zadnje gruče hiš, rahlo odmaknjene od ostalih, nato pa se je postopoma razkadila in pred nama se je odprl pogled na Storžič, ki je, bel in dramatično dvigajoč se nad sivo Gorenjsko, deloval kot kakšen mogočen himalajski osemtisočak. Na koncu makadamske ceste, kakšnih deset minut naprej od zaselka Laško, sva pustila avto, v nahrbtnik poleg čokoladnih ploščic in banan zbasala še derezice, zatem pa jo – vesela, da sva našla sonce, na izhodišču pa le še dva druga avtomobila, mahnila navkreber.
Dobro shojena in lepo označena steza se je že takoj na začetku strmo vzpela: hodila sva ob presahnjenem potoku, med kamni in skalami, ki jih je voda ob zadnjih nalivih prinesla s hriba, dvakrat prečila cesto, nato pa pri partizanski bolnici Košuta znova strmeje zagrizla v klanec. V gozdu, katerega tla je prekrivalo zdaj rjavo listje, zdaj dolga, od zime porumenela in posivela trava, nisva srečala nikogar. Po dobre pol ure hoje sva se iz senčne grape povzpela na stranski greben Kališča, od koder se je med drevesi odpiral pogled na z meglo prekrito gorenjsko ravnico na eni strani, na drugi pa na Storžič, nad katerim se je že zgrinjalo nekaj manjših oblakov. Mestoma pomrznjena steza, ki je nato kmalu znova zavila v gozd, naju je najprej pripeljala do manjše planine, kjer je bilo snega že toliko, da sva si preventivno raje nataknila dereze, po nadaljnjih petnajstih minutah pa do najinega cilja tistega dne – planinskega doma na Kališču.
Planinski dom je bil tudi edina stvar, ki se jo je na tisti točki sploh še videlo. Storžič in njegovo okolico je namreč zajel gost oblak, ki je preprečeval razgled na veličastni dvatisočak, ravnino pod nama ali nasploh na karkoli drugega, malo bolj oddaljenega od okoliških smrek. V koči, ki slovi po odlični kuhinji in v kateri je ob pol enajstih dopoldan že veseljačilo nekaj lokalcev (lastnikov obeh vozil na izhodišču), sva zmazala zajetno porcijo jote, ob tem pa ves čas pogledovala skozi okno, če bi se po kakšnem čudnem naključju oblaki slučajno vseeno razmaknili vsaj za nekaj minut. To se ni zgodilo in kmalu zatem, ko so se najina mokra oblačila, ki sva jih razobesila nad kamin, posušila in je na sosednjo mizo priromala nova runda, sva jo ucvrla nazaj v dolino.
Če bi rekla, da je šlo navzdol veliko hitreje, bi bila to debela laž, ker sva se po poledeneli poti spuščala razmeroma počasi – deloma zaradi pomrznjenega snega, zbitega med kamne in korenine, deloma pa zaradi slikovitega razgleda na dolino, ki se je pred nama odprl le nekaj deset višinskih metrov zatem, ko sva zapustila planinski dom. Po nekakšnem čudežu so naju okajeni planinci iz koče prehiteli na zadnjem zavoju, tik preden sva se vrnila do avta in se pred nama tudi odpeljali v dolino. Storžič sva nato spremljala še vse dokler ga je bilo mogoče videti v stranskih ogledalih, a se oblak, ki se je ovil okrog njegovega vrha, tisto popoldne ni premaknil nikamor.
Sorodni prispevki: