Zima v Polhograjcih: iz Vrzdenca na Kožljek
Do Horjula je iz Ljubljane dobrih dvajset minut vožnje. Z avtom, seveda. S kolesom pot traja nekoliko dlje – v tiste konce se namreč ponavadi (in če je le mogoče – po manj prometnih cestah) najraje odpravljava z enoslednimi vozili. To se večinoma odvija v toplejšem delu leta, dasiravno Mr. P.-ju tudi sneg na pobočjih načeloma ne predstavlja večje ovire. Glede na to, da sem si po skoraj desetih letih kolesarjenja končno omislila dolge (predvsem pa tople) kolesarske hlače, se mu morda kdaj v prihodnosti celo pridružim. Tokrat sva se v Polhograjce odpravila kar z avtom. In pohodnimi čevlji v prtljažniku.
Parkirala sva pod cerkvico v Vrzdencu, nad katero se je označena planinska pot že kar takoj vzpela strmo v gozd. Ker se je popoldansko sonce ponekod že skrilo za hrib (ali pa v nekatere dele tiste grape pozimi morda sploh ne posije), sva hodila po rahlo pomrznjeni, a dobro uhojeni stezi, ki se je navkreber vila po širokem gozdnem kolovozu. V mešanem gozdu, polnem češnjevih dreves, je vladal popoln mir in prvega človeka sva srečala šele slabe tri četrt ure kasneje, ko sva dosegla prostran travnik na robu hribovske vasice Samotorica. Od tam sva se najprej po cesti, nato pa po ozki gazi, ki je sprva vodila čez travnik, na koncu pa za kratek čas zavila v gozd, povzpela na Kožljek – vrh, s katerega se je proti severu odprl razgled na zasnežene Polhograjske Dolomite, v daljavi pa na še bolj bele Kamniško-Savinjske Alpe. V sneg odeta pokrajina je delovala izjemno spokojno, a je bilo na senčni strani hriba, ki ga – sodeč po snegu in ivju, ki sta se še vedno oprijemala vej, predvsem pa po najinih otrplih prstih – tisti dan sonce sploh ni osvetlilo, krepko pod ničlo, zato se na vrhu nisva zadržala prav dolgo. Nazaj v Samotorico sva se spustila po drugi strani, od tam pa se po že dodobra poledenelemu kolovozu vrnila v Vrzdenec.
Ko sva okrog pol petih popoldan dosegla vas, se je sonce že povsem skrilo za hrib in nebo obarvalo v nežno roza odtenke. Od hoje po snegu sva bila prijetno utrujena, a toplim oblačilom navkljub tudi precej premražena. Polhograjskih gričev in grap pač ne gre podcenjevati – ne poleti, ne pozimi, ne s kolesom, ne peš.
Druga potepanja po Polhograjcih:
Polhograjska: vzpon na Pasjo ravan
Nedeljski sprehod na Pasjo ravan
Snežna idila na Pasji ravni
Grmada