Zimska idila na Veliki planini
Potem ko je obilno sneženje v zadnjem tednu januarja planino odelo v belo in so slike zimske idile na moj telefon letele z vseh koncev, nisem zdržala niti do vikenda. Prvič, ker mi je bilo ob sončni napovedi in ne tako zelo nizkih temperaturah jasno, da bodo smreke kmalu izgubile svoje bele plašče in drugič, ker je ob sobotah in nedeljah na planini veliko preveč obiskovalcev, da bi lahko rekla, da grem tja uživat v naravo. Tako sem sredi tedna, kar sredi dneva, pobrala šila in kopita iz pisarne in jo mahnila proti Kamniku.
Peš sem se na planino še vsakič doslej odpravila z zadnje strani, iz Kranjskega Raka, kjer so lansko leto zaradi kolesarske dirke Tour of Slovenia na novo asfaltirali cesto in na koncu uredili parkirišče. Ko sem nekaj čez tri popoldan pri kamnolomu stopila na pravkar steptan sneg, se je s planine vračalo že kar precej pohodnikov in nekaj turnih smučarjev in žal mi je bilo za vsakega izmed njih – najlepša svetloba v dnevu je na planino namreč šele prihajala.
Z vsakim korakom je bila snežna odeja debelejša, smreke bolj bele in sneg bolj škripajoč. Po dobre pol ure se je gozd razredčil in pred menoj se je odprla pravljična Mala planina. Koče so kukale iz nanosov snega, po belih hribčkih se je vilo nešteto sledi krpelj, sank in smuči. Poklepetala sem z eno od planink, ki je, tako kot jaz, tistega dne v službi koristila nadure, nato pa jo mimo Domžalskega doma, počasi in z veliko foto postanki, mahnila proti pastirskemu naselju.
Sonce se je v dolini že skrilo za hrib in osvetljevalo le še najvišje ležeče koče. Nebo je počasi izgubljalo tisto intenzivno popoldansko modrino in pokrajina se je obarvala v nežne pastelne odtenke: iz svetlo modre v rumeno, nato v oranžno in na koncu v roza-vijolično. Po zadnje sončne žarke sem se povzpela na greben, od koder sem, skupaj s četverico večernih pohodnikov, opazovala žarečo kroglo, ki se je spuščala za koprenasto meglico, v katero se je zavila Ljubljanska kotlina. Na izpostavljenih mestih je bril leden veter, a je bil pogled na zahajajoče sonce in večerno nebo vreden vsakega drhtljaja.
Do Domžalskega doma in še malo dlje me je spremljalo žametno nebo, nato pa mi je pot osvetljevala skorajda polna luna. Naglavno lučko sem prižgala šele nekje na polovici, dereze pa sem iz previdnosti raje nataknila malo prej. In tako se nas je, peščica po gozdu razkropljenih lučkarjev, polnih vtisov in opremljenih s fotografijami sončnega zahoda, počasi vrnila nazaj k avtomobilom.
Če mi tistega dne česa ni bilo žal, potem je bila to odločitev, da sem se odpravila na ta solo popoldansko-večerni pohod. In če bo to sezono zapadlo še kaj snega, me mika, da bi vse skupaj spet ponovila.
Sorodni prispevki:
Zimska idila na Veliki planini
Velika planina