vselepoinprav.si

Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.

Zelenica je smučišče nad Ljubeljem brez delujočih žičniških naprav in vsled tega raj za turne smučarje in sankače, ki se pred divjim spustom radi najprej še nekolikanj namučijo. Prvi so predstavljali večino, preostali delež so zasedali drugi in midva, opremljena le s palicami in derezami, sva bila izstopajoča manjšina. Po robu smučišča sva sledila kondicijsko izjemno pripravljenim smučarjem in čez uro in pol smo prispeli do koče na Zelenici. Dobra polovica jih je nadaljevala naprej proti okoliškim vzpetinam, midva pa sva jo mahnila v kočo na zelje z žganci. Potem je Matej za šankom nafehtal vrečo za smeti, jo raztrgal na pol in navzdol sva se pridrajsala v pol ure.

Volk je bil sit, koza cela, lisica pa je prestala test.