Noah Charney je en tak čuden patron. Obožuje domačo filo, občuduje slovensko javno zdravstvo, katerega kakovost je naravnost neverjetna in se vrh vsega navdušuje nad dejstvom, da je za podiplomski študij v Ljubljani odštel le nekaj tisoč dolarjev letno. Je tip človeka, ki bi ga Slovenci kaj hitro in zlahka okronali za samovšečnega naduteža ali vsaj za pretiranega optimista. Za slednjega se je oklical tudi sam. Preberi več »
Včeraj je bil tak dan, primeren za prvi jesenski roadtrip. Od Jesenic do Kranjske Gore se je po novem končno mogoče pripeljati brez občutka, da bo pod tabo razpadlo pol podvozja. Na Vršiču v soboto opoldne še nikoli nisem doživela tako malo ljudi, predvsem pa pločevine. To gre po vsej verjetnosti pripisati tudi trem razritim cestnim odsekom, ki jih bodo – tako vsaj obljubljajo – razkopavali še kar nekaj časa. Na klopci pred kočo sva popila kavo in se muzala ameriškim hikerjem, ki so naročali ješprenj. Preberi več »
Ko se Knausgård bliža tridesetim, svoje življenje dojema kot kaotično, brezciljno in neprimerljivo z življenji svojih prijateljev in znancev. To je obdobje nekontroliranega pijančevanja, nemalokrat zaznamovanega s takšnimi in drugačnimi neprijetnimi situacijami, obdobje številnih neuspelih poskusov pisanja, začasnega dela v umobolnicah in na radiu in neštetih selitev. A to je tudi obdobje, ko izide njegova prva uspešnica in ko prvikrat stopi v zakonski stan. In obdobje, ko mu umre oče. Preberi več »
Sta se poročila. In jaz sem popokala Matejev fotoaparat, ker je imel on ob tej priložnosti pač druge zadolžitve. Dan poprej je lilo kot iz škafa, potem pa se je naslednjega jutra prikazalo sonce in nastale so tele fotografije.
Preberi več »
Zgodnjeavgustovske temperature sva premagovala na Kolpi, srednjeavgustovske tam, kjer domače zelenjave ne likvidira niti kot oreh velika toča, poznoavgustovske na kolesu v vsa mogoča ljubljanska predmestja. Neke vetrovne nedelje sva jo mahnila na grad na razstavo. Preberi več »
Še vse do konca septembra si je mogoče v Kazematah na Ljubljanskem gradu ogledati razstavo o uresničenih in neuresničenih Plečnikovih načrtih za ureditev Grajskega griča, med katerimi je brez dvoma eden najbolj pompoznih tisti za grad. Za ogled mini razstave je potrebno odšteti tri evre, pač pa si je brez plačila mogoče ogledati galerijo slik v grajskem drevoredu, ki prikazuje Plečnikovo ureditev Šanc. Primerno za vse Plečnikove navdušence.
Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »
Malin in ribeza že zdavnaj ni več – zdaj so na vrsti robide: kisle in sladke, drobne in debele, odvisno od sreče in pozicije na težko dostopnem grmovju. V zelenjavnem vrtu pa paprika vseh mogočih barv, paradižnik, buče in kumare vseh mogočih oblik ter feferoni vseh (ne)mogočih stopenj pekočnosti. Ker nam je toča prejšnjo nedeljo kar dobro sfrizirala vrt, so bili ukrepi v obliki predčasnega shranjevanja ozimnice nujni. Mami je iz kuhinjskega predala, tistega pod čebulo, ki vedno tako lepo diši, privlekla dva prekrasna identična predpasnika in lotili sva se dela. Preberi več »
