Ameriške
Iz sosedovih jajc in treh vrst moke. Prelite z neskopo količino lokalno pridelanega medu. Mljask.
vselepoinprav.si
Možic
Dolgodlaki štirinožni planinec svetlo oranžne barve se nama je pridružil že na parkirišču na Bohinjskem sedlu in naju nato spremljal polovico poti – čez smučišče, na Lajnar, po nekdanji vojaški mulatjeri*, mimo stare kasarne vse do vrha. Potem se je iznenada obrnil in jo podurhal nazaj v dolino.
Julij
Modro-zelena je barvna kombinacija preteklega meseca. Najprej smo se z motorji potepali po Dolomitih, potem sva jo z mami ucvrli na morje. Z Matejem sva raziskovala lepote Rezije in se nato, takoj ko je bil projekt Peto kolo zaključen, zapeljala en krog po Barju z mojo čisto prvo pravo specialko.
Rojstnodnevna
Domača. Mlečna. Ne presladka. Rojstnodnevna, izpred nekaj let. Še bi, mami Matej.
V Rezijo
Nekje na pol poti med Kobaridom in Bovcem, na ostrem ovinku v desno v vasi Žaga, se od glavne ceste na levo odcepi bolj ali manj nevpadljiva cestica, ki se vzpne v sotesko reke Učje. Od tam naprej je cesta dovolj široka le za srečanje dveh enoslednih vozil, vse drugo je stvar dogovora. Nekaj ovinkov kasneje, takoj za mejo z Italijo, stoji zapuščena hiša, ena od prvih v občini Rezija. Preberi več »
Karl Ove Knausgård: Moj boj, četrtič
Dancing in the Dark, četrta iz serije Moj boj, knjiga o prvi službi, zgodnji odraslosti in še čem, mi je bila od vseh doslej pravzaprav še najmanj všeč. Ne, ker bi bila slabo napisana, ne, Knausgård je tudi tokrat fenomenalen, zajec tukaj tiči v povsem drugem grmu: obdobje, ki ga opisuje v knjigi, mi enostavno ni blizu, tuja sta mi njegov način razmišljanja in njegovo spopadanje z vsakodnevnimi situacijami. Med neskončnim popivanjem, nerodnimi semi-erotičnimi pripetljaji in (ne)sposobnostjo vklapljanja v maloštevilno skupnost obrobne norveške vasice se nekje v ozadju, v manjšem obsegu, a nič manj intenzivno, še vedno pojavlja oče. Veliko večjo vlogo pa tokrat igra mama.
Preberi več »
Golica
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »
Brokolijeva
S sirom, smetano in orehi. Po receptu lastnice najslastnejšega ljubljanskega bistroja. Toplo priporočam.
V Dolomite z motorjem
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »