Kupček čtiva je rezultat obiska letošnjega knjižnega sejma, opuncijo z malimi dlakastimi pikami sva poleti z mami kupili v Seči, mreža tankih, pajčevinam podobnih linij na moji najljubši fotosteni pa iz dneva v dan diskretno, a vztrajno spreminja svojo obliko.
Še dobro, da se je Hendrik Groen znova spravil k pisanju dnevnika. V nasprotnem primeru bi še vedno hodila po svetu ne vedoč, kaj je to kriomacija in v svetem prepričanju, da par rezin pršuta gotovo ne more vsebovati sledi žit in oreščkov. Tega in še česa me je naučil Hendrik in me tudi tokrat dodobra nasmejal. Preberi več »
Letos je bila sezona korenja in malin. Malin je nekaj vrečk še ostalo v zamrzovalniku, druge so šle v marmelado. Korenja je še pol mamičine kleti. Dva najbolj sočna sta bila prejšnjo nedeljo zribana v tele piškotke. V njih je marmelada. Tudi malinova.
Priporočljivo branje za vse plečnikfanatike. Znani podatki, drugačna perspektiva. Charney sicer ni moj najljubši avtor, ampak tale bukletina je kar okej.
Ostri ovinki Jadranske magistrale. Posušena palmova veja nad obokom v dnevni sobi. Škatla od čevljev, polna oranžno-rjavih školjk. Hiška z ravno streho na hribu nad mestom. Škorpijoni. Mivkaste plaže in plitvo morje. Veter v laseh na palubi trajekta. Gola, kamnita pokrajina. To je Rab, kot se ga spominjam iz otroštva. Prejšnji teden sva jo tja mahnila z Matejem. In motorjem.
Preberi več »
Že osemnajsta po vrsti, a zato nič manj duhovita. Tudi tokrat je govora o tradicionalni grajenosti, oboževanem bocvanskem govedu ter takšnih in drugačnih medsebojnih človeških odnosih, s poudarkom na tistih med ženskami. Ne manjka niti koristnih življenjskih modrosti. Za lahkotno večerno branje ob kosu slastnega sadnega kolača. Sedemindevetdeset procentov plus.
Preberi več »
Treviso je mesto starih, zgodovinsko zaščitenih zgradb, skritih za beneškim obzidjem, okrog katerega je speljan širok vodni jarek z lastnim otočkom, katerega glavni prebivalci so zajci. Je mesto raviolov, proseka in žmohtnega tiramisuja. Če vprašate Mateja, je Treviso sinonim za kolesa Pinarello. In je mesto, v katerem sem letos preživela enega lepših rojstnih dni nasploh. Ampak to je bilo poleti. V soboto sva bila spet tam.
Hrastov ponk za pult, vrata od kašče namesto mize, bralna lučka na stojalu iz starih vodovodnih cevi, obvezen bicikel ob neometani steni. Tole je moja nova najljubša kofitejbl bukva in ko bom velika, bo moje stanovanje izgledalo nekako takole. Moj trenutni kofitejbl je bivši kemijski stol, ki mi ga je podarila soseda, obnovil pa Matej. V garsonjeri človeka pač baše prostor.
