Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »
S sirom, smetano in orehi. Po receptu lastnice najslastnejšega ljubljanskega bistroja. Toplo priporočam.
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.
Z mami sva jo ucvrli malo na morje. V zadnjem trenutku, za nekaj dni. V Koper, ker je ravno dovolj oddaljen, da ne moreš ravno za vsako figo leteti domov in ravno prav blizu, da si endvatri doma, če je treba. V mini apartma s pogledom na s palmami zasajen atrij, vrh zvonika in anteno Radia Koper na eni ter na tiho ulico starega mestnega jedra na drugi strani. Imava se prav fletno, le članico številka tri malo pogrešava.
Preberi več »
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »
S seznama (prebranih knjig) sem jo črtala pred nekaj dnevi in zdaj povsem razumem, zakaj je okrog nje taka fama. Je vse to, kar sta na zadnji strani zapisala Branko Završan in Pižama: duhovit in jedek priročnik preživetja domala sleherne podalpske osebe, trpko krohotajoča zgodba o tem, kako neuspešno prodajati hišo, a vseeno najti dom. Je depresivna, za crknit smešna, živce parajoča, iskrena. Takšna, v katero se vživiš že po prvih nekaj odstavkih in je ne odložiš do konca. Želela sem pretipkati nekaj najljubših odlomkov (to mi je prešlo že v navado), pa sem ugotovila, da bi morala prepisati kar celo knjigo. Prepričajte se sami.
Junij je moj mesec. Ker na mamičinem vrtu kot nore zorijo temno rdeče maline, črne robide ter zelenjava vseh vrst in oblik, ki polni družinske hladilnike vse do pozne jeseni. Ker je to čas, ko temperature končno narastejo nad trideset stopinj in nastopi tista prva prava vročina, ki jo tako obožujem. Ker imam junija rojstni dan.
Čisto iskreno povedano sem bila po fantastičnih prvem in drugem delu Knausgårdovega Boja prepričana, da ju tretji – ki se v angleškem prevodu glasi Boyhood Island in v katerem pisatelj opisuje svoja otroška in zgodnjepubertetniška leta, ki jih je preživljal na odročnem otoku Tromøy – zlepa ne bo dosegel. A je ravno tako – če ne še kanček bolj – odličen kot njegova predhodnika. Preberi več »