vselepoinprav.si

Ivana Djilas: Hiša

S seznama (prebranih knjig) sem jo črtala pred nekaj dnevi in zdaj povsem razumem, zakaj je okrog nje taka fama. Je vse to, kar sta na zadnji strani zapisala Branko Završan in Pižama: duhovit in jedek priročnik preživetja domala sleherne podalpske osebe, trpko krohotajoča zgodba o tem, kako neuspešno prodajati hišo, a vseeno najti dom. Je depresivna, za crknit smešna, živce parajoča, iskrena. Takšna, v katero se vživiš že po prvih nekaj odstavkih in je ne odložiš do konca. Želela sem pretipkati nekaj najljubših odlomkov (to mi je prešlo že v navado), pa sem ugotovila, da bi morala prepisati kar celo knjigo. Prepričajte se sami.

Junij

Junij je moj mesec. Ker na mamičinem vrtu kot nore zorijo temno rdeče maline, črne robide ter zelenjava vseh vrst in oblik, ki polni družinske hladilnike vse do pozne jeseni. Ker je to čas, ko temperature končno narastejo nad trideset stopinj in nastopi tista prva prava vročina, ki jo tako obožujem. Ker imam junija rojstni dan.

Preberi več »

Karl Ove Knausgård: Moj boj, tretjič

Čisto iskreno povedano sem bila po fantastičnih prvem in drugem delu Knausgårdovega Boja prepričana, da ju tretji – ki se v angleškem prevodu glasi Boyhood Island in v katerem pisatelj opisuje svoja otroška in zgodnjepubertetniška leta, ki jih je preživljal na odročnem otoku Tromøy – zlepa ne bo dosegel. A je ravno tako – če ne še kanček bolj – odličen kot njegova predhodnika. Preberi več »

Veliki vrh

Za vzpon na Veliki vrh, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu – Košuti (tako hribi pika net) – nisva izbrala najbolj primernega dne. Na Kofcah je še sijalo sonce, vrh pa je bil že od začetka ovit v meglo. Višje ko sva šla, bolj je bilo megleno, gladki kamni na poti pa vedno bolj spolzki. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica z žigom, se navadno odpre lep razgled na osrednje Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, del Julijskih Alp ter na del Dravske doline (takisto hribi pika net), a sva se imela od vsega naštetega priložnost razgledati le nad vpisno skrinjico. Vedno pač ne more biti popolno in tudi megla v hribih zna imeti svoj čar. Je rekla lisica, ki ni dosegla grozdja. Nazaj grede sva se ustavila v domu na Kofcah in si za tolažbo privoščila zajetno porcijo jote z žganci.

Preberi več »

Nanos

Bilo je nekega oktobrskega dne pred slabimi tremi leti. Nanos sva opazovala z avtoceste vsakokrat ko sva peljala proti Primorski in bil je že skrajni čas za malo drugačno perspektivo. Ko sva parkirala pri lovski koči Vojkovo so se nad nama prerivali sumljivi oblaki, a je bila napoved za tisti dan precej obetavna, midva pa ravno prav zagnana, zato se nisva pustila odgnati.
Preberi več »

Izlet presenečenja: Verona in Treviž

Desetega junija, tri dni pred mojim rojstnim dnevom, mi je bilo sporočeno, da ga letos ne bom praznovala doma. Dovoljeno mi je bilo izvedeti le, da je destinacija Verona, kjer se enkrat prespi, vse ostalo pa je bila skrivnost. V ponedeljek zjutraj sva pri najboljši sosedi na svetu pustila ključe od poštnega nabiralnika in izlet presenečenja se je začel.   Preberi več »

Sedmera jezera

Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »

Arto Paasilinna: Deset prisrčnih trmoglavk

Če je Backman moj najljubši Šved in Knausgård najljubši Norvežan, potem je Paasilinna moj najljubši Finec, Deset prisrčnih trmoglavk pa ena njegovih bolj posrečenih zgodb. Roman, ki ga je Paasilinna spisal že v začetku tega tisočletja, a je bil v slovenščino preveden šele letos, je eden tistih, ki jih človek prebere na mah – lahkoten, a ne lahek. Zabaven, a po svoje precej tragičen. Eden tistih, ki bi bil, če ne bi prihajal izpod peresa Paasilinne (ali če bi ga napisal kak otožen pripadnik državice na sončni strani Alp) zlahka ultradepresiven. Preberi več »

Spet doma ali zgodnjepoletni dan v Brezju

Bil je lep sončen dan. Ne prevroč, ob rahlem severniku prej prehladen za junij, moj mesec. Pravi opis bi se verjetno glasil: svež. Bil je eden tistih dni, ko je Matej odkolesaril po svoje, jaz pa sem šla na obisk k mamici.   Preberi več »