vselepoinprav.si

Belgija  |  Malo dlje

En dan v Belgiji: Charleroi, Waterloo in slikoviti Brugge

Ko sva ob sedmih zvečer pristala na bruseljskem letališču Charleroi, ki je od prestolnice oddaljen slabo uro vožnje – ob običajni vsakodnevni gneči časovno torej približno toliko kot Brnik od Ljubljane – nisva imela posebnih načrtov. Bruselj je bil predaleč, da bi se tja vozila za en večer, pa tudi velika mesta naju v resnici ne privlačijo več toliko kot včasih. Charleroi je bil prestopna točka, mesto, kjer sva prenočila prvi in zadnji dan najinega roadtripa po severu Francije in še dobro, da sva se tam znašla ne le brez načrta, temveč tudi brez pričakovanj, ker bi bila v nasprotnem primeru verjetno precej razočarana. Mr. P. skoraj za vsako mesto, ki ga obiščeva, pravi, da bi brez težav živel v njem. Charleroi ni takšen kraj. Brugge, po drugi strani, pa že.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje

Na drugi strani Ljubelja: kopanje v Šentjanškem jezeru

Midva sva ga poimenovala kar Luštnze, ker prvič, ko sva se slučajno ustavila tam, nisva imela pojma, kako se mu reče. In ker se nama je tudi potem, ko sva se izobrazila, da gre pravzaprav za Badesee St. Johann im Rosenthal, za situacije, ko bi se na kakšno od vročih poletnih sobot porajalo vprašanje za spontan izlet na drugo stran Ljubelja, na primer: Kaj če bi se šla danes kopat v… ? – to ime zdelo čisto predolgo.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje  |  V hribe

V naročju Visokih Tur: Stubnerkogel

Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.

Preberi več
Avstrija  |  Malo dlje

Poletna ohladitev v soteski Čepa

Preden se je lansko zimo v Ljubljani odprla trgovina najslavnejšega švedskega pohištvenega giganta, sva se neštetokrat peljala tam mimo in si najbrž tudi približno tolikokrat zaprisegla, da naslednjič pa res že morava na pohod v to misteriozno sotesko z malce hecnim imenom. Pa se je enkrat mudilo nazaj, spet drugič se je temnilo, nemalokrat sva lovila odpiralni čas trgovine ali pa s seboj enostavno nisva imela primerne obutve. In tako se nikoli nisva ustavila. V soboto nisva nameravala v Ikeo in še toliko manj v Avstrijo, potem pa je Mr. P. predlagal, da bi se morda lahko končno sprehodila po soteski, o kateri je že toliko let toliko govora. In sva šla.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Tour de Sava

Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Dopoldanski vzpon na planino Razor

Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Od Divjega jezera na Hleviško planino

Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska

Do naših v Romuniji je nekje od trinajst in štirinajst ur vožnje, odvisno od postankov, gneče na cestah (predvsem pred Budimpešto) ter gneče na mejnih prehodih (predvsem tistem v Romunijo). Ko se skozi Madžarsko končno prebiješ do slednjega, si v resnici šele na pol poti, če je končna destinacija Bukarešta pa še niti to ne. Na treh četrtinah, na polovici vožnje skozi Romunijo, se nahaja mestece Sebeș, v njegovi bližini pa Râpa Roșie, rdeča soteska – naravna znamenitost, ki se jo že od daleč vidi z avtoceste. Tolikokrat sva se že peljala mimo, a nikoli ni bilo ne časa ne pravega vremena, da bi odvila proti hribom. Tokrat se je, četudi le za kratek postanek, sestavilo oboje.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje

Na morje: enodnevni potep v Gradež

Kot otrok nikoli nisem bila v Italiji na morju in po pravi italijanski plaži sem prvič postopala šele na končnem izletu v osmem razredu osnovne šole, ko smo v treh intenzivnih dneh obdelali Rimini, San Marino in Mirabilandio. Nato sem s starši in turističnim avtobusom, kasneje pa z Mr. P.-jem in njegovim zelenim kabrioletom obiskala kar lepo število italijanskih mest, a sem se na čisto pravi mivkasti plaži znova znašla šele slabih petnajst let kasneje, ko sva se z omenjeno zeleno strelo odpravila na enotedensko raziskovanje Toskane. Od takrat sva se po Furlaniji – Julijski krajini sicer potepala večkrat, a sva do morja prišla kvečjemu v Trstu in enkrat, ko sva se sprehajala po Naravnem rezervatu ob izlivu Soče. Kljub vsemu se vse do letos nisem zavedala, da se le uro in pol vožnje iz Ljubljane nahaja več kilometrov dolga peščena plaža, podobna tistim, ki smo jih kot otroci gledali v epizodah Obalne straže. In uro in pol vožnje kasneje sem bila vesela kot otrok.

Preberi več »