Spet doma: dolga zima in še daljše počitnice v Brezju

Prišli so na isti dan, ko so bile posnete spodnje fotografije – dva z letalom, druga dva nekaj ur zatem z avtom – in začele so se najdaljše počitnice, odkar se je moja najboljša sestra na svetu pred slabimi šestimi leti in pol odselila v tujino. Poleg tega je le nekaj dni pred tem zapadla kar lepa količina snega in v Brezju je ravno ob pravem času spet zavladala zima.

Brez predpriprav seveda ni šlo. Z mami sva v tednu pred njihovim prihodom preoblačili postelje, pospravljali in prestavljali pohištvo, iz trgovin vsak dan nosili še čisto zadnje malenkosti, zavijali darila. Zgornja dnevna soba, ki je sicer nihče ne uporablja, je bila že pred časom, ko je v družino vstopil najmlajši član, prekvalificirana v prostorno spalnico, letos pa je napredovala še v igralnico. V leseno gajbico sva zložili stare otroške knjigice (in tudi nekaj novih), poleg njih postavili nov stolček v obliki nilskega konja, v kot pa obnovljenega gugalnega konjička. Mami je po dolgem in počez presesala vse, verjetno tudi zaprašen videorekorder, ki že dolgo ni več v uporabi. Tako se je začel mesec, ko je naša hiša pokala po vseh šivih: od sreče, zimskih oblačil, smeha, domačih romunsko-slovenskih jedi, igrač, joka. Mami je kuhala, oči je v peč neutrudno nalagal neskončne količine drv, da nas slučajno ne bi zazeblo, ne glede na to, ali je je termometer v kuhinji že kazal petindvajset stopinj ali ne. Če smo se tamladi odpravili na kakšen krajši izlet, smo iz domače baze že zgodaj popoldan dobivali sporočila z vprašanji, kako se imamo pa tudi kdaj se kanimo vrniti.  

Z lesenimi sankami, ki smo jih zvlekli s podstrehe in ki so stare toliko kot jaz, smo se v različnih kombinacijah hodili sankat na bližnji hrib in v dolino, kjer sva se s Kristino v otroštvu smučali z vaškimi otroki. Da bi dogodivščino naredili karseda lepo tudi najmlajšemu sankaču, smo pri tem izvajali najrazličnejše vragolije. Potem je mami skuhala čaj, na radiatorjih pa so se, kot včasih, spet sušile kape in rokavice vseh oblik in velikosti. Za ostale si sicer ne upam trditi, zase pa lahko rečem, da je bila to ena od najlepših zim v preteklih nekaj desetletjih.

Jasno, da je minilo prehitro, kljub temu da smo bili skupaj polnih petintrideset dni. Odšli so tako nenadoma, kot so prišli in v hiši je v trenutku zazevala gromozanska praznina. Skupaj z oblekami in igračami so odnesli tudi smeh, vriskanje in ves tisti čudoviti direndaj. Pod kavčem je ostala figurica, pod kuhinjsko mizo nekaj drobtin in ne mami ne meni ni bilo lahko, ko sva bili naslednje jutro primorani pospraviti tudi slednje.

Sorodni prispevki:
Spet doma ali zgodnjepomladni dan v Brezju
Spet doma: Zima v Brezju
Spet doma ali poznojesenski dan v Brezju
Spet doma ali visokopoletni dan v Brezju
Spet doma ali zgodnjepoletni dan v Brezju

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.